Supervizor je dvignil kar precej prahu. Kako ga ne bi. Saj je sleherniku omogočil vpogled, kam se preliva javni denar. Omogočil nam je pogledati koliko dobi recimo SRC, Ultra ali Pro plus iz javnih sredstev. Ker vključuje tudi podatke iz drugih javnih evidenc, lahko hitro pogledamo tudi lastnika in kaj se je z podjetjem dogajalo v preteklih letih.

Odziv na supervizorja je več ali manj pričakovan. Od navdušencev, ki se bodo širokoustili kako bodo sedaj oni analizirali, v resnici pa si mislili – bodo že drugi. Do skeptikov, ki itak ne bodo nikoli zadovoljni. Saj se vendarle ne vidi, ali je izplačan denar za storitve, za podkupnino ali odškodnina. Ne vidi se kako denar tala Telekom, niti kako ga Dars. Tovrstni odzivi so bili pričakovani, in ni težko napovedati, da bo že čez teden ali dva supervizor za večino pozabljen.

Ampak s tem ni nič narobe. Prav je, da so podatki na voljo. Ali jih bo kdo uporabil ali ne, je drugo vprašanje. Seveda bo kdaj kakšen javni uslužbenec dobil tudi kakšno neprimerno vprašanje. Kot je bilo recimo brskanje kaj da so javne ustanove kupovale v Venera shopu, izkazalo pa se je, da je šlo za vračilo sodne takse, ali nekaj podobnega. Ampak prav je tako. Prav je, da se tisti, ki porabljajo javna sredstva zavedajo, da niso bog in batina, kakor se pogosto obnašajo, ampak da lahko njihove odločitve kdo tudi preveri.

Če bodo uradniki sedaj vseeno še enkrat več premislili vsako odločitev, ker se bodo zavedali, da se bo denarni tok videl javno, je namen supervizorja dosežen. Je korak v pravo smer in upam, da se bo razvoj nadaljeval v to smer.

PS: Supervizor pa prinaša tudi par malce bolj revolucionarnih sprememb, pa o tem kdaj drugič.

Ne morem si kaj, da ne bi ob teh novicah iz Libije, še prej pa Egipta, Tunizije in Sirije, pomislil na Tita in Jugoslavijo. Ali bi bil tudi Tito, če ne bi umrl (pravočasno ali predčasno naj si odgovori vsak sam), bil deležen usode Gadafija, Mubaraka ali Ben Alija. In obratno, če bi Gadafi umrl recimo lani, ali mar ne bi za njim žalovala cela država, med pogrebci pa bi se prav gotovo našel poleg arabskih samodržcev tudi njegov veliki prijatelj Borut Pahor, pa še kakšna evropska pomembna glava se bi našla.

Prejšnji november, ne prav veliko pred izbruhom arabske pomladi, sem bil na dopustu v Tuniziji, kjer smo se tudi malce furali naokoli. In njihov takratni voditelj, sedaj ubežni Ben Ali, je bil zelo prisoten. Praktično v vsakem kraju obešena njegova slika. Na letališču, na policijskih postajah, na osrednjih trgih. Oče naroda, veliki vodja je pač gradil svoj kult osebnosti. In ljudi izgleda to ni prav pretirano motilo. V bistvu so izgledali prav zadovoljni. Pa tudi policije ali vojske, ni bilo pretirano več, kot recimo pri nas. Skratka nekako podobno, kot je bilo v Jugoslaviji, za časa Tita, pa tudi še kakšno leto po njem. Ali, če hočete, v Iraku v času Sadama.

Pred velikim napadom na Irak, so tja odšli braniti nedolžni iraški narod tudi slovenski mirovniki. In eden izmed njih je komentiral življenje v takratnem, še Sadamovem, Iraku. “Živi se tako, kot se je recimo v Jugoslaviji pred 2 leti. Seveda ni popolne svobode, kje pa sploh je, ampak večina ljudi živi svoje življenje in nobene potrebe ni, da bi Amerika intervenirala”. Težko sodim, ker nisem bil v Iraku, pa tudi na Jugoslavijo imam bolj medle spomine, ampak ja, opis se mi je zdel korekten. Opis Jugoslavije, da smo si na jasnem. Čeprav nehote je pač mirovnih postavil trditev TITO = Sadam (in obratno seveda).

Seveda se bo sedaj takoj našel kdo, ki bi porekel “Pa ne moreš tega primerjati!” Zakaj pa ne? Kakšna je razlika? Zadnjič je na twitterju nekdo objavljal, kakšne vse ugodnosti so imeli v Libiji. Za otroka, toliko in toliko. Za poroko toliko. Ob odprtju podjetja toliko. In znesk so se vrteli v tisočih US$. V Jugoslaviji si pač dobil ugoden kredit za bajto, pa garantirano službo. Ja, samodržci že vedo, da je treba dati raji tudi kaj, pa bo bolj mirna. Ne preveč, da se ne razvadijo, ampak ravno prav. Še vedno ostane vladajoči eliti dovolj, za lagodno življenje. Če pa ti ob tem še uspe, da so ljudje ponosni, da ima njihov voditelj luksuzno jahto in privat otočje, si pa tako ali tako zmagal.

Titu je recimo uspelo tudi to, da si marsikdo še sedaj želi povratka Golega otoka, kamor bi recimo sedaj zaprli vse po njegovem mnenju neprimerne, recimo tajkune. Verjamem, da ima tudi Gadafi kakšen Goli otok, čeprav je njegov morda v puščavi.

Jup, ne le pri vrhunskem športu, tudi v politiki, še posebej, če se greš avtoritarizem, je potrebno znati pravočasno odstopiti. Ali še bolje, umreti.