Entries Tagged as ''

Imamo supervizorja – nadzornika javne porabe

Supervizor je dvignil kar precej prahu. Kako ga ne bi. Saj je sleherniku omogočil vpogled, kam se preliva javni denar. Omogočil nam je pogledati koliko dobi recimo SRC, Ultra ali Pro plus iz javnih sredstev. Ker vključuje tudi podatke iz drugih javnih evidenc, lahko hitro pogledamo tudi lastnika in kaj se je z podjetjem dogajalo v preteklih letih.

Odziv na supervizorja je več ali manj pričakovan. Od navdušencev, ki se bodo širokoustili kako bodo sedaj oni analizirali, v resnici pa si mislili – bodo že drugi. Do skeptikov, ki itak ne bodo nikoli zadovoljni. Saj se vendarle ne vidi, ali je izplačan denar za storitve, za podkupnino ali odškodnina. Ne vidi se kako denar tala Telekom, niti kako ga Dars. Tovrstni odzivi so bili pričakovani, in ni težko napovedati, da bo že čez teden ali dva supervizor za večino pozabljen.

Ampak s tem ni nič narobe. Prav je, da so podatki na voljo. Ali jih bo kdo uporabil ali ne, je drugo vprašanje. Seveda bo kdaj kakšen javni uslužbenec dobil tudi kakšno neprimerno vprašanje. Kot je bilo recimo brskanje kaj da so javne ustanove kupovale v Venera shopu, izkazalo pa se je, da je šlo za vračilo sodne takse, ali nekaj podobnega. Ampak prav je tako. Prav je, da se tisti, ki porabljajo javna sredstva zavedajo, da niso bog in batina, kakor se pogosto obnašajo, ampak da lahko njihove odločitve kdo tudi preveri.

Če bodo uradniki sedaj vseeno še enkrat več premislili vsako odločitev, ker se bodo zavedali, da se bo denarni tok videl javno, je namen supervizorja dosežen. Je korak v pravo smer in upam, da se bo razvoj nadaljeval v to smer.

PS: Supervizor pa prinaša tudi par malce bolj revolucionarnih sprememb, pa o tem kdaj drugič.

Kolesarska steza v Bohinju

V Bohinju so nedavno odprli kolesarsko stezo, ki naredi kolesarjenje po Bohinju primerno tudi za mlajše družinske člane. Ceste so namreč kar precej prometne, za stranske poti pa je potrebno pač malce več motivacije kot jo premorejo tisti, ki kolesarijo bolj zaradi želja drugih kot lastne želje.

Začnemo lahko neposredno pred mostom, pred Bohinjsko Bistrico. Mi smo avto pustili v Bohinjski Bistrici, zato smo morali do začetka prikolesariti po glavni cesti, kar ni ravno prijetno, ampak gre. Mimo črpalke, čez most in na desno. Pa smo na začetku. Nato pač nadaljujemo po poti, ki ima pogoste postojanke, tudi pokrite. Pot poteka po idiličnem okolju, kdaj se tudi malce pokonci postavi, ampak ni sile.

[Read more →]

V Bohinj z biciklom

Bohinj je kar prijetno poletno pribežališče, če se temperature v urbanih krajih povzpnejo preko razumnih meja (pišuka, ob vsem kar ureja zakonodaja bi lahko sprejeli tudi uredbo o najvišjih dovoljneih temperaturah). V bistvu je Bohinj med takšnimi vikendi masovka. Ne le ob samem jezeru, še bolj na cesti. In vožnja tja ter nazaj, v veliki meri odvzameta samemu izletu kar dobršnjo mero zadovoljstva. Da pa se tudi drugače.

Recimo da se v Bohinj odpravimo kar z biciklom. V bistvu je oddaljen ravno toliko, da ga lahko dosežemo že v petek, po službi. Odvisno pač do kdaj delamo, in koliko potem pritiskamo. Sam sem to izvedel ta vikend.

Iz Ljubljane do Medvod se pride mimo glavne ceste, čez Stanežiče (sem se malce zgubljal) in nato mimo motela Medno. Tam bi potem moral kar naprej proti Goričanam, sam pa sem zavil malce čez Medvode, pa potem vseeno prišel na Rakovnik pa naprej čez Soro proti Škofji Loki. Do Železnikov sledi vožnja po bolj prometni cesti nato pa se začne vzpon proti Rudnem (še ni sile), kjer pa preidemo na sicer dober makadam in se vzpenjamo proti Rovtarici. Sam vzpon se mi ni zdil nič kaj posebnega, čeprav ga je za kakšnih 10 km. V bistvu se od Železnikov v cirka 12 km dvignemo iz 450 na 1125 mnm, kar pomeni povprečno 5,5% vzpon. Večino po dokaj dobri gozni makadamski cesti, kjer so občasno problematični “valovi”, ki te ravno prav pretresejo, da izgubiš hitrost.

[Read more →]

Gadafi in Tito

Ne morem si kaj, da ne bi ob teh novicah iz Libije, še prej pa Egipta, Tunizije in Sirije, pomislil na Tita in Jugoslavijo. Ali bi bil tudi Tito, če ne bi umrl (pravočasno ali predčasno naj si odgovori vsak sam), bil deležen usode Gadafija, Mubaraka ali Ben Alija. In obratno, če bi Gadafi umrl recimo lani, ali mar ne bi za njim žalovala cela država, med pogrebci pa bi se prav gotovo našel poleg arabskih samodržcev tudi njegov veliki prijatelj Borut Pahor, pa še kakšna evropska pomembna glava se bi našla.

Prejšnji november, ne prav veliko pred izbruhom arabske pomladi, sem bil na dopustu v Tuniziji, kjer smo se tudi malce furali naokoli. In njihov takratni voditelj, sedaj ubežni Ben Ali, je bil zelo prisoten. Praktično v vsakem kraju obešena njegova slika. Na letališču, na policijskih postajah, na osrednjih trgih. Oče naroda, veliki vodja je pač gradil svoj kult osebnosti. In ljudi izgleda to ni prav pretirano motilo. V bistvu so izgledali prav zadovoljni. Pa tudi policije ali vojske, ni bilo pretirano več, kot recimo pri nas. Skratka nekako podobno, kot je bilo v Jugoslaviji, za časa Tita, pa tudi še kakšno leto po njem. Ali, če hočete, v Iraku v času Sadama.

Pred velikim napadom na Irak, so tja odšli braniti nedolžni iraški narod tudi slovenski mirovniki. In eden izmed njih je komentiral življenje v takratnem, še Sadamovem, Iraku. “Živi se tako, kot se je recimo v Jugoslaviji pred 2 leti. Seveda ni popolne svobode, kje pa sploh je, ampak večina ljudi živi svoje življenje in nobene potrebe ni, da bi Amerika intervenirala”. Težko sodim, ker nisem bil v Iraku, pa tudi na Jugoslavijo imam bolj medle spomine, ampak ja, opis se mi je zdel korekten. Opis Jugoslavije, da smo si na jasnem. Čeprav nehote je pač mirovnih postavil trditev TITO = Sadam (in obratno seveda).

Seveda se bo sedaj takoj našel kdo, ki bi porekel “Pa ne moreš tega primerjati!” Zakaj pa ne? Kakšna je razlika? Zadnjič je na twitterju nekdo objavljal, kakšne vse ugodnosti so imeli v Libiji. Za otroka, toliko in toliko. Za poroko toliko. Ob odprtju podjetja toliko. In znesk so se vrteli v tisočih US$. V Jugoslaviji si pač dobil ugoden kredit za bajto, pa garantirano službo. Ja, samodržci že vedo, da je treba dati raji tudi kaj, pa bo bolj mirna. Ne preveč, da se ne razvadijo, ampak ravno prav. Še vedno ostane vladajoči eliti dovolj, za lagodno življenje. Če pa ti ob tem še uspe, da so ljudje ponosni, da ima njihov voditelj luksuzno jahto in privat otočje, si pa tako ali tako zmagal.

Titu je recimo uspelo tudi to, da si marsikdo še sedaj želi povratka Golega otoka, kamor bi recimo sedaj zaprli vse po njegovem mnenju neprimerne, recimo tajkune. Verjamem, da ima tudi Gadafi kakšen Goli otok, čeprav je njegov morda v puščavi.

Jup, ne le pri vrhunskem športu, tudi v politiki, še posebej, če se greš avtoritarizem, je potrebno znati pravočasno odstopiti. Ali še bolje, umreti.

Duke-trading spam

Spam je sestavni del interneta. Večino mi ga google lepo popuca, žal pa ni ravno uspešen pri slovenski spamerjih, kot je recimo duke-trading.

V bistvu si vsebine njihovega spam sporočila nisem niti pogledal. Me ne zanima, kot tudi ponudba ostalih spamerjev. Dodatno pa me je razpizdilo opozorilo, ki ga imajo v svojem sporočilu.

OPOZORILO:
Sporocilo lahko vsebuje informacije zaupne narave, ki sonamenjene samo naslovniku.
Ce ste sporocilo pomotoma prejeli zaradi napake v naslovu ali pri prenosu sporocila,
prosimo, da nas o tem obvestite s povratno pošto. V tem primeru vsebine prejetega
sporocila ne smete širiti, kopirati, tiskati, razkriti ali uporabiti na kakršenkoli drugacen nacin.

Oni meni pošiljajo neželeno pošto, in potem si drznejo še določati kaj smem in česa ne narediti s tem sporočilom, pri čemer naj se še potrudim ugotoviti ali sem morda sporočilo prejel po pomoti ali ne. Kreteni. Če se odločajo za takšno skrajno moteče oglaševanje, naj sporočilo vsaj oblikujejo prijazno, ne pa da vanj tlačijo še svojo aroganco.

[Read more →]

Dopustovanje v Turčiji

Turčija je ogromna. Vsaj za Slovenske razmere. V Sloveniji se usedeš v avto in odpelješ kamor pač že. V Turčiji se usedeš in ti recimo pokaže da boš vozil 12 ur. Ceste so kar dobre, morda je asfalt nekej malce bolj grob (kot bi šparali z asfaltom in imeli višek peska), drugje malce bolj gladek (kot bi bil katran). So pa široke in križišča lepo speljana ponavadi na napol krožen način. Promet je dokaj redek (zunaj mest) in precej umirjen. V mestih je malce bolj napeto, ampak ni sile. Seveda od 12miljonskega mesta kot je Istambul, ne smemo pričakovati preveč. Tam je pač prometni kaos. Za naše razmere, sicer pa povsem primerljiv z recimo Madridom, Valencio, Bangalorejem … Tudi označeno je vse povsem korektno.

GPS je sicer kar lepo vodil, le ena bližnjica mu je uspela, kjer smo furali po neki podeželski poti, ki je iz asfalta počasi zmigrirala v res zanič poljsko pot. Ampak ni bilo sile.

Pokrajina je v glavnem prazna :-))) Precej gorato, velike kotline in planote. Kjer so razmere ugodne, vidimo velika polja žit. Ne vem zakaj sem bil prepričan, da je večina Turčije bolj puščava, v resnici je pa precej bolj žitnica.

Mesta so kar moderna. Na izgled bolj kot Slovenska. Seveda se čuti pridih balkana oz. azije, tako da kje izgleda kaj malce manj urejeno, umazano, razpadajoče. Ampak kar na nivoju vzhodnoevropskih mest (Bukarešta, Sofia, Skopje, ….). Kar se tega tiče Turčia nedvomno spada v EU, morda bolj kot kakšna Romunija, Bolgarija ali Makedonija.

[Read more →]

Pop non stop in antimonopolni proces

Prejšnji teden je urad vlade za konkurenco obiskal Pro plus (POP TV, Kanal A, Pop brio). Pop naj bi baje zlorabil monopolni položaj na trgu. Kot po naključju pa je Pro plus objavil, da z jesenjo pričenja oddajati 6 novih programov (filmi, za otroke, zabavne serije, šport,…), ki ne bodo zastonj, temveč plačljivi – slabih 12 EUR na mesec. Kar znaša toliko, kot sicer znaša RTV prispevek, ki pa je obvezen.

Jup. Konkurenca se je zbala novih kanalov, in očitno več kot tožarjenje ne zmorejo. Žalostno.

Res, da ima Pro plus s svojimi kanali izjemno gledanost, pa vseeno na tem trgu težko govorimo o monopolu. Sam imam na TVju dostopnih več kot 100 TV kanalov, vseh zvrsti. Na informacijskem področju pa dodatno konkurenco ustvarjajo tudi novejši mediji.

[Read more →]

Kindle – traveler best friend :-))

Kindle je Amazonov bralnik e-knjig. Njegova največja odlika naj bi bil pasivni ekran, v tehnologiji elektronskega črnila, ki pač pokaže tekst, potem pa ne porablja več energije. Ne vem točno kakšna tehnologija je odzadaj, meni pa deluje podobno, kot nekoč ure in kalkulatorji na tekoče kristale. Pasivnost tudi pomeni, da brez zunanjega vira svetlobe ne vidimo nič, kot pri klasični knjigi tudi ne.

Poleg branja knjig pa exprimentalno omogoča tudi brskanje po internetu. In to poteka tako preko WIFIja kot 3G ali GSM omrežja, če imate to verzijo.

Kindle ima sivinski ekran. Je počasen. Ekran in kindle sam. Tako počasen da včasih ne veš ali je že crknil ali se pač še trudi prikazati želeno stran. Prikaz posamezne strani pa kar traja. Najprej se prikaže bolj grobo, nato se izostri. S smernimi tipkami se kurzor lepo premika po linkih celo malce pametno v osnovi pa zelo grobo, včasih celo pregrobo, in ne moreš klikniti kamor bi želel. Če ima ma stran posebno verzijo za mobilne naprave bo to verjetno precej boljša izbira od navadne spletne strani ki se komot lahko prikaže tako da brez zooma ne  morete prebrati nič, z zoomom pa za vsako vrstico skačete levo in desno kar traja in vmes pozabiš, o čem se že gre.

[Read more →]