Gadafi in Tito
Ne morem si kaj, da ne bi ob teh novicah iz Libije, še prej pa Egipta, Tunizije in Sirije, pomislil na Tita in Jugoslavijo. Ali bi bil tudi Tito, če ne bi umrl (pravočasno ali predčasno naj si odgovori vsak sam), bil deležen usode Gadafija, Mubaraka ali Ben Alija. In obratno, če bi Gadafi umrl recimo lani, ali mar ne bi za njim žalovala cela država, med pogrebci pa bi se prav gotovo našel poleg arabskih samodržcev tudi njegov veliki prijatelj Borut Pahor, pa še kakšna evropska pomembna glava se bi našla.
Prejšnji november, ne prav veliko pred izbruhom arabske pomladi, sem bil na dopustu v Tuniziji, kjer smo se tudi malce furali naokoli. In njihov takratni voditelj, sedaj ubežni Ben Ali, je bil zelo prisoten. Praktično v vsakem kraju obešena njegova slika. Na letališču, na policijskih postajah, na osrednjih trgih. Oče naroda, veliki vodja je pač gradil svoj kult osebnosti. In ljudi izgleda to ni prav pretirano motilo. V bistvu so izgledali prav zadovoljni. Pa tudi policije ali vojske, ni bilo pretirano več, kot recimo pri nas. Skratka nekako podobno, kot je bilo v Jugoslaviji, za časa Tita, pa tudi še kakšno leto po njem. Ali, če hočete, v Iraku v času Sadama.
Pred velikim napadom na Irak, so tja odšli braniti nedolžni iraški narod tudi slovenski mirovniki. In eden izmed njih je komentiral življenje v takratnem, še Sadamovem, Iraku. “Živi se tako, kot se je recimo v Jugoslaviji pred 2 leti. Seveda ni popolne svobode, kje pa sploh je, ampak večina ljudi živi svoje življenje in nobene potrebe ni, da bi Amerika intervenirala”. Težko sodim, ker nisem bil v Iraku, pa tudi na Jugoslavijo imam bolj medle spomine, ampak ja, opis se mi je zdel korekten. Opis Jugoslavije, da smo si na jasnem. Čeprav nehote je pač mirovnih postavil trditev TITO = Sadam (in obratno seveda).
Seveda se bo sedaj takoj našel kdo, ki bi porekel “Pa ne moreš tega primerjati!” Zakaj pa ne? Kakšna je razlika? Zadnjič je na twitterju nekdo objavljal, kakšne vse ugodnosti so imeli v Libiji. Za otroka, toliko in toliko. Za poroko toliko. Ob odprtju podjetja toliko. In znesk so se vrteli v tisočih US$. V Jugoslaviji si pač dobil ugoden kredit za bajto, pa garantirano službo. Ja, samodržci že vedo, da je treba dati raji tudi kaj, pa bo bolj mirna. Ne preveč, da se ne razvadijo, ampak ravno prav. Še vedno ostane vladajoči eliti dovolj, za lagodno življenje. Če pa ti ob tem še uspe, da so ljudje ponosni, da ima njihov voditelj luksuzno jahto in privat otočje, si pa tako ali tako zmagal.
Titu je recimo uspelo tudi to, da si marsikdo še sedaj želi povratka Golega otoka, kamor bi recimo sedaj zaprli vse po njegovem mnenju neprimerne, recimo tajkune. Verjamem, da ima tudi Gadafi kakšen Goli otok, čeprav je njegov morda v puščavi.
Jup, ne le pri vrhunskem športu, tudi v politiki, še posebej, če se greš avtoritarizem, je potrebno znati pravočasno odstopiti. Ali še bolje, umreti.
Na mestu je torej vprasanje: ali bi podprl vojasko akcijo v Jugoslaviji…recimo tam enkrat leta 1976. V podobni obliki kot recimo zdaj v Libiji ali pred casom v Iraku? Z vsem unicenjem in pobijanjem ter bezanjem ljudi, ki ga to nujno pomeni.
Sicer se strinjam, da je ta jugoslovanska optika kar koristna, ko se ocenjuje like tipa Gadafi…dejansko je bil Tito zelo isti kaliber in Jugoslavija zelo podobna drzava. Se vedno pa se mi nekak zdi, da si zato se nihce ne zasluzi, da ga zbombardirajo v nulo in vse ostalo…..A
Bi ostal kar pri modrosti Gandalfa:
“Many that live deserve death. And some that die deserve life. Can you give it to them? Then do not be too eager to deal out death in judgment. For even the very wise cannot see all ends.”
Precej borna in omejena modrost. Predvsem zato, ker nihce(!) ne zasluzi pozicije tistega, ki odloca o tem “kdo zasluzi smrt”.
Kaj naj bi prinesla k razmisleku o vojni / vojaški intervenciji / humanitarni akciji / osvoboditvi ljudstva v Libiji mi ne uspe dekodirati. Razen tega, da bi lahko nekako napeljevala na pozicijo “ne tice se me, itak nimam nobene pravice razsojati o stvareh, ki se jih gredo drugi”. Oziroma nekaj podobnega. Tudi to je ena možnost. A
Da si ne upam soditi o teh zadevah. Ne da nimam pravice razsojati ali da se me ne itče, ampak da je marsikatera sodba, ki jih mnogi trosijo po nespameti naokoli vse preveč površinska in pa tudi klišejska, da bo lahko tovrsten izbor miss česarkoli že (samo da se zavzema za svetovni mir) lahko minil tudi brez mene.