Supervizor je dvignil kar precej prahu. Kako ga ne bi. Saj je sleherniku omogočil vpogled, kam se preliva javni denar. Omogočil nam je pogledati koliko dobi recimo SRC, Ultra ali Pro plus iz javnih sredstev. Ker vključuje tudi podatke iz drugih javnih evidenc, lahko hitro pogledamo tudi lastnika in kaj se je z podjetjem dogajalo v preteklih letih.

Odziv na supervizorja je več ali manj pričakovan. Od navdušencev, ki se bodo širokoustili kako bodo sedaj oni analizirali, v resnici pa si mislili – bodo že drugi. Do skeptikov, ki itak ne bodo nikoli zadovoljni. Saj se vendarle ne vidi, ali je izplačan denar za storitve, za podkupnino ali odškodnina. Ne vidi se kako denar tala Telekom, niti kako ga Dars. Tovrstni odzivi so bili pričakovani, in ni težko napovedati, da bo že čez teden ali dva supervizor za večino pozabljen.

Ampak s tem ni nič narobe. Prav je, da so podatki na voljo. Ali jih bo kdo uporabil ali ne, je drugo vprašanje. Seveda bo kdaj kakšen javni uslužbenec dobil tudi kakšno neprimerno vprašanje. Kot je bilo recimo brskanje kaj da so javne ustanove kupovale v Venera shopu, izkazalo pa se je, da je šlo za vračilo sodne takse, ali nekaj podobnega. Ampak prav je tako. Prav je, da se tisti, ki porabljajo javna sredstva zavedajo, da niso bog in batina, kakor se pogosto obnašajo, ampak da lahko njihove odločitve kdo tudi preveri.

Če bodo uradniki sedaj vseeno še enkrat več premislili vsako odločitev, ker se bodo zavedali, da se bo denarni tok videl javno, je namen supervizorja dosežen. Je korak v pravo smer in upam, da se bo razvoj nadaljeval v to smer.

PS: Supervizor pa prinaša tudi par malce bolj revolucionarnih sprememb, pa o tem kdaj drugič.