Turčija je ogromna. Vsaj za Slovenske razmere. V Sloveniji se usedeš v avto in odpelješ kamor pač že. V Turčiji se usedeš in ti recimo pokaže da boš vozil 12 ur. Ceste so kar dobre, morda je asfalt nekej malce bolj grob (kot bi šparali z asfaltom in imeli višek peska), drugje malce bolj gladek (kot bi bil katran). So pa široke in križišča lepo speljana ponavadi na napol krožen način. Promet je dokaj redek (zunaj mest) in precej umirjen. V mestih je malce bolj napeto, ampak ni sile. Seveda od 12miljonskega mesta kot je Istambul, ne smemo pričakovati preveč. Tam je pač prometni kaos. Za naše razmere, sicer pa povsem primerljiv z recimo Madridom, Valencio, Bangalorejem … Tudi označeno je vse povsem korektno.

GPS je sicer kar lepo vodil, le ena bližnjica mu je uspela, kjer smo furali po neki podeželski poti, ki je iz asfalta počasi zmigrirala v res zanič poljsko pot. Ampak ni bilo sile.

Pokrajina je v glavnem prazna :-))) Precej gorato, velike kotline in planote. Kjer so razmere ugodne, vidimo velika polja žit. Ne vem zakaj sem bil prepričan, da je večina Turčije bolj puščava, v resnici je pa precej bolj žitnica.

Mesta so kar moderna. Na izgled bolj kot Slovenska. Seveda se čuti pridih balkana oz. azije, tako da kje izgleda kaj malce manj urejeno, umazano, razpadajoče. Ampak kar na nivoju vzhodnoevropskih mest (Bukarešta, Sofia, Skopje, ….). Kar se tega tiče Turčia nedvomno spada v EU, morda bolj kot kakšna Romunija, Bolgarija ali Makedonija.

V Turčiji se posluje po domače. Denar na roke, sploh v penzijonih (hostel, b&b), pa če prav je bila rezervacija preko booking.com (kindle je zakon!). Račun dobiš le v restavraciji, kjer gre pač za igro z napitnino. Oni ti prinesejo račun v mapci, da daš ti lahko notri malce več, da pač daš še napitnino. Seveda vračajo tudi drobiž. Seveda pa tudi kreditna kartica ni problem.

V celem času nisem imel niti enega primera, da bi me hotel kdo prenesti okoli ali kaj podobnega. Zelo zelo gre vse na zaupanje. Recimo pijačo vzameš iz hladilnika in plačaš pač ko plačaš. Njihova prijaznost “From where you are, what is your name” zna biti za nas malce moteča, ampak to je bolj naš, kot njihov problem. Oni so res prijazni. Sicer ti poiskusijo kaj prodati, ampak daleč od nadležnosti.

Cene so nižje kot pri nas. Kosilo nas je prišlo okoli 20-30 EUR, tudi manj. Spanje smo rezervirali preko booking.com od 40-60 EUR na noč (2 odrasla, 2 otroka) z zajtrkom. V hišicah na drevesu pa polpenzion za 70 EUR. Tele hišice so sicer lepa popestritev potovanja, sodi pa bolj med kampiranje kot hotelsko ali hostelsko namestitev. Glede čistoče, brez pripomb. Tu gre za zgodovinske izkušnje. V okolju z toplim podnebjem se precej hitreje razvijajo bakterije in se recimo hrana pokvari. Zato so skozi zgodobino razvili skrb za higieno (sicer pač ne bi preživeli). Iz istega razloga je tudi meso pri njih bogato prepečeno. Evolucija je bila pri tem neusmiljena.

Hrana je sicer posebno poglavje. Odlična! Zelo veliko uporabljajo zelenjave. Sploh malancani se uporabljajo na morje načinov. Meso je pa kot v bosni :-)) Se pravi mešano na žaru v glavnem in pa kebab. Dunajskega zrezka mislim da pa res nisem niti srečal niti pogrešal. Sladice so pa sladke :-)) In raznovrstne. Z bakljavo se le začne, potem gre pa samo še na bolje. Velika je tudi prisotnost surovega sadja in zelenjave, kar zelo paše v tem vročem vremenu.

Njihove naravne lepote, ogledali smo si kanjon Saklikent in bele bazene v Pamukalah, so res izjemne. Kapadokijo smo žal morali pustiti za naslednjič, upam, da se bomo še vrnili.

Malce več o vsem skupaj se je zapisalo Mojci, preberite na www.nastja.com.