Search Results for: črnivec

Bicikel, GPS

Dirka po Sloveniji – Črnivec

Sobota se je začela ob pol sedmih, ker je bilo treba N. peljati na generalko v Šenčur. In ko sem prišel ob cirka pol desetih domov, sem bil samo za na kavč. Pa da se posvaljkam tja do treh, ko bo treba znova v Šenčur. Nekako pa nisem ljubitelj samosmiljenja in sem po hitrem pregledu plana 3.etape dirke po Sloveniji se odločil da svaljkanje po kavču zmenjam s kolesarjenjem na Črnivec, malce potulim kolesarjem nato pa lepo do Šenčurja na N. tekmo.

Seveda se je danes proti Črnivcu peljalo kar precej kolesarjev. Svoj najboljši čas sem izboljšal še za 1 minuto, čeravno nisem imel čisto 100% filinga. Spil radler (reklame delujejo), nato pa sem se spustil do bolj odprtih (edinih) serpetin, kjer je lep razgled. P. se mi je pridružil tokrat z avtom.

Grupa je prišla celo malo pred planiranim časom, in ne glede na klanec, so kar hitro prišli mimo. Najprej ubežniki, čez 3 minute in pol pa še glavnina.

Continue reading “Dirka po Sloveniji – Črnivec”

Bicikel

Črnivec – 902m

Črnivec (902m) je prelaz med Kamnikom in Gornjim gradom. Lahko pa zavijemo tudi proti Lučam ali Veliki planini. Ni pretirano strm, v bistvu sem vozil na srednjem sprednjem zobniku, tisti malce lažji pa verjento prepeljajo kar na največjem.

Iz Stahovice je nekako 10 kilometrov in pol, vzpnemo se pa 902m nad morje, se pravi je višinske razlike cirka 450m kar pomeni povprečen klanec malce več kot 4%. Jaz sem potreboval 51 minut.

Kolesarjev je bilo kar obilo, dva sta me prehitela, jaz pa potem tri nazaj dol grede. Spust iz Črnivca mi je eden lepših. Se mi zdi pa da prevladujejo starejši kolesarji.

Vreme je zdržalo, čeprav je na začetku izgledalo malce bolj grdo.

Bicikel

Preko treh hribov – Črnivec – Lipa – Kozjak

Ker  je imela N. zaključek plezalnega krožka na naravnem plezališču v Vranskem, so se punce odpravile tja z avtomobilom, sam pa sem združil prijetno s koristnim in se odpeljal z biciklom. Najprej Kamnik pa vzpon na Črnivec (902 m). Nato spust (na enem delu imajo res gladek lep asfalt) čez Gornji grad do Šmartna ob Dreti, kjer se začne vzpon na Lipo (737m). Sledi spust direktno v Vransko.

29771_397305706434_785576434_3941153_7585103_n

Plezališče je v starem kamnolomu, smeri lepo urejene, to je pa tudi vse. So različnih težavnosti, od 4a do 6a.  Zelo lep kraj za preživet kakšen popoldne. Sploh, če plezaš :-))

Ker se punce kar niso naveličale plezati, sem bil deležen izdatnega počitka, nato pa še pristnega domačega kosila v lokalni gostilni. Pred nadaljnimi vzponi se je potrebno dobro podpreti. Tisti, ki menijo drugače se motijo. Ja ja, seveda potem malce rigaš med potjo, pa od časa do časa se sprašuješ čemu je to sploh potrebno, ampak ni problema. Kjer je volja je pot.

Continue reading “Preko treh hribov – Črnivec – Lipa – Kozjak”

Uncategorized

Hadove jagode, partizani in Črnivec

Po prelenarjeni soboti sem danes moral na bicikel. In sem se odpeljal proti Kamniški bistrici. Med potjo se pa nekoliko igral z idejo, da bi šel najprej do Kamniške, nato pa še na Črnivec. In ko sem tako gruntal, zavedajoč se, da te ponavadi po prvem hribu mine, da bi šel še na enega, sem se spomnil, da je kolega Črt omenjal pot na Črnivec preko Snovika, ki jo je prevozil v okviru maratona. Hm. hm. HM. Gremo!

In smo šli. Snovik. Nato pa v hrib. Kar kmalu makadam. Lep. Pa spet malo asfalta. In za enim voglom jagode. Vse polno. Vse rdeče. In sem se spomnil na HADa. In njegove jagode. Pa ravno včeraj sem bral o njih pri njemu. Ampak moja kolesarska politika, mi ne dovoli ustavljanja, sploh ne sredi klanca. Tako sem lahko le poslikal, z mobitelom iz bicikla, naslednji šopek jagod. Ki je bil precej manjši od prvotnega, kasneje pa več ni bilo omembe vrednih, ker sem bil verjento že previsoko. Kakorkoli, car tisti, ki na tem posnetku najde jagode :-)))) Tisti levi črni rob pa je zaradi nosilca mobitela, ki ga imam kar na balanco pritrjenega. Ima namreč tudi GPS, pa ga včasih uporabljam še za merilec hitrosti in GPS logger.

Lep pogled proti dolini

Še 5.5 km do Črnivca

Malce me je presenetila tudi temperatura, ki je nad Črnivcem padla že tako nizko, da sem videl svojo sapo. Pa spust do Črnivca, pa takoj naprej do razcepa za Kamniško bistrico. Kamor je šel Bik še štrik naj gre, pravi star slovenski pregovor. Pa sem odkolesaril še do Kamniške bistrice. In v bistvu sem bil kar presenečen kao enostavno je šlo. Gor se pa lepo obrnil, pa spet spust, prehitet ene par počasnetov in gremo proti Kamniku. Kjer so se pa začeli počasi pojavljati rezultati ture, verjento pa tudi hladu in premalo zaščite proti mrazu in vetru. Namreč noge so me kar pošteno začele boleti. Stegna predvsem.

In kar je pri tem najbolj smešno, noge so me bolj bolele, če sem miroval, in manj, če sem gonil. Zato sem pač pritiskal. Menjaje stoje in sede, in verjetno se kar precej pačil ob tem, saj me je poklical Primož, ki je ravno peljal nasproti, in mu je bilo takoj jasno, da je kar dobra tura za mano. Čist po resnici povedano sem nekje od Kamnika naprej kar precej trpel. In se temu primerno tudi kremžil.

Doma sem pa rabil kar ene pol ure, da sem prišel k sebi, da so se noge lepo ogrele in so bolečine prenehale.

Čeravno nisem prevelik ljubitelj muzike med kolesarjenjem, sem danes praktično celo furo poslušal Val 202. In sem tako izvedel da imamo poseben naravoslovni park namenjen slepim, ki lahko božajo, vonjajo in okušajo tam posajene rasltline. Pa tudi pogovor s Matjažem Pikalom ni bil slab. Pikalo mi je bil znan predvsem po tem, da je v enem svojem literarnem delu uporabil policista Petardo, v katerem se je pa prepoznal nek policist, ga tožil, in sodbo dobil. Svašta. Malce je le škoda, ker takšnih pogovorov ne vodijo novinarji ali novinarke, ki bi zmogli bistveno več, kot ponavljanje stereotipov in postavljanje bolj kot ne očitnih vprašanj.

Po Garminu sodeč sem pokuril 4368 kcal, naredil 1503 višenske metre, 77,7 km v 4 urah in 5 minutah. Kalorije sem seveda kasneje pridno nadoknadil :-)))

PS: Vidim da sem na partizane pozabil. No pred Kamnikom gor grede sem ugledal ene nekoliko starinsko napravljene partizane, v enem starem vojaškem kamionu, ki so se izgleda še zbirali pred gostilno. Nato pa me je med Kamnikom in Snovikom ena, izgleda da 50 let izgubljena, patrulja prehitela. In sem razločno videl rdečo peterokrako na kapi, oprema pa tudi iz tistih časom. Po starosti partizana sodeč gre pa za enoto, ki je očitno sredi kakšnega juriša padla v time gap. Pa so sedaj ven prišli. Ker sicer bi bil ene 40 let starejši.

Uncategorized

Črnivec

Prva daljša tura letos. Vzpon na Črnivec. 902 metra – ali 910 odvisno komu verjameš. Je šlo kar lepo, sicer me jih je ene par prehitelo, ampak to ni čist nič čudnega. Ko sem šel pa dol, sem pa videl koliko me jih ni prehitelo :-)))


Kdo ima prav? Ura ali gostilna?
Krneki

Črnivec – Veniše – Mozirje – Trojane

Primarni namen je bil obisk državnega prvenstva v preskakovanju ovir (s konji), ki je potekal na Ranču Burger, malce pa tudi da si ogledam kakšen ranč je to, ki ga je Branko Gradišnik, tko pohvalil na svojem blogu.

Je pa bilo kar vroče, izgleda da me je sonce opalilo, popil 7 ur, nazaj doma me pa krč zgrabil v roke in hrbet. Svašta. 120 km pravi Ozi.

Pa vdret sem moral v hišo.

Bicikel

Quitters never win

Glede na pozno zimo (kako smešno je to po tem zadnjem tednu) niti ni čudno, da sem šele danes uspel zvoziti prvo malce večjo kolesarsko turo. Ker nisem prav veliko vozil zadnje čase, se mi sanjalo ni, kaj lahko pričakujem, zato sem si zadal Črnivec čez Snovik in Belo peč z mislijo, da potegnam na Veliko Planino, če bo šlo. Če ne, pa ne.

Lepi pogledi se odpirajo na tej poti

Tale Črnivec iz Snovika čez Belo peč sem enkrat že vozil. In v mislih mi je ostal položnejši, kot sem ga peljal danes :-)) No, morda je temu pripomoglo dejstvo, da me je hčerka poklicala ravno sredi najboljstrmega dela (zanimalo jo je kje je daljinc za TV). Ampak ker je na tistem delu kjer je naklon >15% asfalt, tudi ni panike. Pač goniš. Zato pa je bicikel.

Zaradi neurja pred leti je kar precej "čisto"

Continue reading “Quitters never win”

Krneki

Leto 2012 v gibanju

Ponovno je čas da opravim bilanco. Podatki so v glavnem iz Garmin Sport Trackerja, kamor več ali manj vestno beležim moje ture, ker to pač Garmin ura dela sama. Lahko pa da je kdaj kaj izpadlo, ampak večina je zabeležena. Včasih, ko jo pozabim napolniti pa z endomondotom zabeležim, pa pol prenesem.

Številka v oklepaju pomeni, kolikokrat sem podobno aktivnost opravil leta 2011.

  • Zabeležil sem 23 smučarskih dni (18) par polnih, par pa večernih, ki pa so toliko bolj intenzivni.
  • 20x (50x) sem se z biciklom povzpel na Dobeno, po raznih poteh, potem pa večkrat nadaljeval na Rašico, pa še na Mengeško kočo. Ali pa dodal še par dodatnih km. V glavnem gre pa za popoldanske vzpone, ker za takšno turo rabim min 1 uro, max pa kakšne tri, če grem dovolj naokoli.
  • Odpeljal sem še 18 (18) krajših kolesarskih tur, kar vključuje recimo vožnjo v službo (20km), na sv. Trojico, ali pa družinsko kolesarjenje v Bohinju.
  • In pa 18 (18) daljših kolesarskih tur – nad 50 km med njimi tradicionalna v Črnomelj, Črnivec, Krvavec (Zvoh). Žal letos izgleda nisem osvojil Vršiča, Mangrtskega sedla, prepeljal Maratona alpe niti bil na Menini planini. Sem pa zato obiskal GEOSS, se vzpel na Etno, naredil krog okoli jezera Arvo v Kalabriji, se zapeljal v Portorož in odpeljal dvodnevno kolesarsko turo, prvi dan preko Soriške planine mimo Bohinjskega jezera na Pokljuko in nato naslednji dan iz Pokljuke do starega prelaza na Ljubelju in nato domov v Trzin.
  • 23x (16x) sem odšel peš na sprehod ali pohod – od bližnjega gozda, pa Rašica, Kanjevec, ….
  • 38x (15x) sem šel tečt, tipično kakšnih 5 km.
  • 24x (18x) sem se potil na sobnem biciklu.

Vse skupaj to pomeni 160 gibalnih dni. Kar je malenkost več kot lani. Pri čemer je bil letošnji september in oktober precej beden, ker sem kar precej bolehal. Suma sumarum sem manj kolesaril in več tekel. Od posebnih dosežkov bi vsekakor izpostavil udeležbo na prvem rekreativnem triatlonu – Belokranjski triatlon, dvodnevno kolesarsko turo na Pokljuko in trodnevno družinsko planinarjenje na Kanjevec.

Pozna se, da sem se Dobena kar nekako naveličal, morda bom naslednje leto malce več probal po gozdu gor vozit. Pa definitivno moram nadaljevati z tekom, ker zadnje 4 mesece kar počivam, predvsem zaradi ahilove tetive.

Tole pa ponavljam od lani: Logično vprašanje ob tem je, koliko sem shujšal. Nič! Zero! Null! Njente! Toliko v motivacijo vsem, ki želite shujšati z več gibanja. Ne gre. Enostavno je treba manj žret. Kar pač meni očitno ne ratuje najbolje.

 

http://www.endomondo.com/profile/1804303
Bicikel, smučanje, Šport

Leto 2011 v gibanju

No, pa poglejmo kako je izgledalo gibalno leto 2011 zame. Podatki so v glavnem iz Garmin Sport Trackerja, kamor več ali manj vestno beležim moje ture, ker to pač Garmin ura dela sama. Lahko pa da je kdaj kaj izpadlo, ampak večina je zabeležena. Sem pa upokojil prejšnjo garmin uro in nabavil novo – Forerunner 310XT.

Številka v oklepaju pomeni, kolikokrat sem podobno aktivnost opravil leta 2009, za 2010 pa izgleda nisem naredil obračuna. Morda ga še bom, saj imam vse zabeleženo.

  • Zabeležil sem 18 smučarskih dni (8) par polnih, par pa večernih, ki pa so toliko bolj intenzivni.
  • 50x (46x) sem se z biciklom povzpel na Dobeno, po raznih poteh, potem pa večkrat nadaljeval na Rašico, pa še na Mengeško kočo. Ali pa dodal še par dodatnih km. V glavnem gre pa za popoldanske vzpone, ker za takšno turo rabim min 1 uro, max pa kakšne tri, če grem dovolj naokoli.
  • Odpeljal sem še 18 krajših kolesarskih tur, kar vključuje recimo vožnjo v službo (20km), na sv. Trojico, ali pa družinsko kolesarjenje v Bohinju.
  • In pa 18 daljših kolesarskih tur – nad 50 km (14 morda so nekatere bile krajše) med njimi tradicionalna v Črnomelj, Kandrše – Trojane (večkrat), Vršič, Črnivec, Krvavec (Zvoh), Menina planina, v Bohinj, Čemšeniška planina, Mangrtso sedlo, Kamniška bistrica in vrhunec – Trasa maratona Alpe.
  • 16x sem odšel peš na sprehod ali pohod (4x) – od bližnjega gozda, pa do vzpna na Stol, Lisco, sprehod do Slapa Peričnik, ….
  • 15x (14x) sem odtekel tekaški trening, tipično kakšnih 5 km.
  • 18x sem se potil na sobnem biciklu (11x).

Vse skupaj to pomeni 153 gibalnih dni. Več verjento ne gre. Ali pač. Bomo videli. Vsekakor me je pri teku ovirala poškodba noge, ker še kar čutim neke bolečine v predelu ahilove tetive in se kar pazim, da ne bi pretiraval. Verjento pa lahko kar veliko naredim na intenzivnosti ukvarjanja s športom. Se pravi, pojačam kakšno od aktivnosti.

Logično vprašanje ob tem je, koliko sem shujšal. Nič! Zero! Null! Njente! Toliko v motivacijo vsem, ki želite shujšati z več gibanja. Ne gre. Enostavno je treba manj žret. Kar pač meni očitno ne ratuje najbolje.

Bicikel

Maraton Alpe – čez tri hribe

Letos sem ponovil lansko turo “Preko treh hribov” z majhno razliko. Lani je bil Črnivec najvišji in prvi, letos pač najnižji in zadnji. Odločil sem se namreč prepeljati traso letošnjega Maratona Alpe, ki štarta v Kamniku nato pa preko Jezerskega (1220m), Pavličevega sedla (1338m) in Črnivca (902m) nazaj v Kamnik.

Sam sem pač “štartal” malce naprej od Kamnika, kamor me pripelje pot iz Mengša. Ampak, ker sem tudi zaključil tam, je bil krog enak kot pri originalnem maratonu.

Do Zgornjega Jezerskega ni sile, nato pa se proti nekdanjemu mejnemu prehodu nadaljuje z 3,5 km, cirka 8% vzpona. Spust ni nič posebnega, nato pa se ravnina proti Pavličevemu sedlu kar krepko pokonci postavi. Po moji oceni tam nekje 12 do 15%. Spust do Luč in naprej do Ljubnega ob Savinji se mi je že kar malce vlekel, nato pa proti Črnivcu. Nič posebnega, je pa res, da po cirka 100km v nogah in kakšnih 2000 višincih v riti, pogled na znak za 10% vzpon niti ni bil razveseljujoč. Pa še dež me je ujel na zadnji tretjini vzpona, tako da sem se moral obleči. Spust je šel pa bolj počasi, zaradi mokre ceste.

Skupaj z dostopom in nato domov sem prevozil 150km in cirka 3500 višincev v slabih 9 urah. In porabil naj bi malce čez 10K kalorij. Še zapis na gps-race.com.

Continue reading “Maraton Alpe – čez tri hribe”