Jonas je na svojem blogu objavil 10 fotk, ki jih je naredil z novim iPhone 3GS. Meni se zdijo za telefon odlične. Škoda, ker ni zraven poslikal še istega z fotoaparatom, ker to bi bila potem dobra primerjava.
Kako to naredi moje Nokia 5800 XM.
Še dandanes se spomnim, kako je kolegica poznavalsko ugotovila da moj novi Motorola 8800 ne zna prikazati imena pošiljatelja SMSja njena mobi rega (tista opeka iz prve serije) pa zna. Ali pa je bilo morda obratno. V bistvu me takrat to sploh ni brigalo, ker gre takrat niti SMSji še niso bili popularni.
Ampak sedaj, več kot 10 let pozneje, se pa na to spomnim vedno, kadar dobim klic na mojo Nokio 5800 XM, in mi ne pokaže kdo me kliče. Ja ja, pokaže številko, ki pa jo ne poveže z imenom klicatelja iz imenika. Vzrok je naravnost banalen. Ker imam isto številko pač dvakrat v imeniku. Morda enkrat z kodo države, drugič pa brez. Ali pa obakrat čisto enako, pogosto tudi na isti osebi, enkar pač kot mobilno, drugič pa recimo kot službeno. Takšna “zmeda” je pač posledica raznih sinhronizacij z računalnikom, z različnimi programi, pa prenosov med telefoni, pa pošiljanje in sprejemanja preko bluetooth in SMSjev.
In potem telefon pač najde dva ustrezujoča zapisa, in čeprav se nanašata na isto osebo, imena ne prikaže. Da ne omenjam da ima tale Nokia dovolj velik ekran, da bi komot izpisala do 5 oseb, ki bi morebiti ustrezala. Tako pa raje ne izpiše nič. NE nazadnje bi lahko po samem klicu zatežila, EJ 5 ljudi ustreza, dejva to uredit za drugič. S kom si ravnokar govoril?
Pa recimo lahko bi ob klicu človeka, ki ga imaš v telefonu brez kode države, lepo ponudil da spravi številko v standardizirani obliki od + naprej. Saj takrat telefon točno ve, kakšna je celotna številka. In bi to komot ponudi. Ampak ne. Tako malo je včasih potrebno, in bi bila uporabniška izkušnja takoj precej boljša. Vsaj pri uporabnikih kot sem sam, ki se mi res ne da urejati imenika, ker imam kaj precej pametnejšega in manj duhamornega za početi.
Pri kolesarjenju čez Kočevski rog sem si veliko pomagal s tehničnimi novotarijami, čeravno bi seveda šlo tudi brez. Ampak glede na to, da sem bolj tehnično usmerjen, mi tudi preiskušanje raznih tovrstnih zadev predstavlja določeno zadovoljstvo.
Najpomembnejša je navigacija. Sploh čez kočevski rok, kjer je ogromno gozdnih in gozdarskih cestic, in se ti brez ustrezne navigacije lahko hitro zgodi kakšno vrtenje v krogu, ali plezanje čez nepotrebne hribe.
Pot sem si začrtal v google earthu. Žal pa nima ravno vseh potk, zato sem moral kar precejšen del gozdne poti načrtovati bolj po satelitski ali ortofoto sliki, kjer se občasno čez drevje posveti kakšen kos ceste. Takšno nčrtovanje je seveda precej približno, kar se je obilo potrdilo v praksi. Moja pot je bila na par mestih načrtovana po poteh, ki so bile vmes že zaraščene, in speljane direktno v hrib, za potrebe vlečenja debel iz gozda. Neprevozno. Yahoo maps ima sicer to precej bolje pokrito (primer v bližini Mirne gore), žal pa tam poti ne morem načrtovati. Obstaja sicer layer z yahoo mapami za google earth, ampak dela precej zanič. Na posameznem področju je potrebno kar precej zoom in in zoom out pa levo in desno, da končno naložio pravo sliko.
Ni mi jasno kakšen zagrenjen inženir si je spomnil takšen nesimetrični protokol. No, verjento je inženir že vse lepo zasnoval, samo potem mu je kakšna skupina ekonomistov začela srati po glavi, da naj vendarle stroške zniža še za 7%, ker morajo budget še malo obtesati, ker je zadnja prenova spletne strani stala malce več kot je bilo planirano.
Bistvo težave se skriva v predpostavki, da je naprava ali server ali pa client. Nisem pa še srečal takšne, ki je oboje, z izjemo osebnega računalnika, ki je baje lahko, nisem ga pa še v vlogi clienta nikoli videl. Aha, pa nekateri printerji, ki podpirajo tiskanje iz USB ključka so tudi takšni.
Kakšna je ideja? Ali ne bi bilo cool, če bi lahko slike iz fotoaparata prenesel na USB ključek? Ali prenosni disk? Da bi lahko povezal fotoaparat in mobitel, in slike preko mobitela direktno poslal na email ali ftp strežnik? Ali ga le uporabil za dodaten spomin. Da ne omenjam še povezave na filanje. Ko imaš v recimo kameri še dovolj štroma, mobitel je pa že crknil? Pa da mu posodimo malce elektrike preko USBja.
Saj verjento obstajajo naprave, ki točno to omogočajo. Verjetno bolj profesionalne in specifične. In moraš kot uporabnik potem iskati kompromis med temi dodatnimi cukrčki in recimo objektivom in ceno. Ko bi v bistvu naprave to komot že omogočale.
Seveda je tako še precej bolj utopično pričakovati, da bi recimo fotoaparat imel bluetooth, in ko bi prišel v bližino notebooka, s katerim je sparjen, in ima vse ok nastavljeno, da kar sam prenese fotke. Ne pa da sprašuje ali to res želim, ipd… Jah, če sem do sedaj že 100 naredil isto, komu na čast naj bi se pa 101 premislil?
Ampak ja, tale razvoj gre blazno počasi naprej. V bistvu gre hardware blazno hitro, ampak razvoj uporabniških vmesnikov pa nikamor.
Z mojo novo Nokio 5800 xm imam težave pri Bluetooth povezavi na maca. Parjenje se izvede ok, potem pa nič. Ne poveže me na internet, ne morem brskati po telefonu. Malce brskanja po internetu je namignilo, da bi se morda težava odpravila z nadgradnjo firmwarea. Postopek je res enostaven:
In voila že imam V 21.0.025.C01.01. In voila – bluetooth povezava še vedno ne dela. No, pa poiskusimo še restare vseh naprav, pa da vidimo potem.
PS: No, sedaj pa deluje. Haleluja! Kam smo prišli, da se veselim, ko mi uspe zrihtati nekaj, kar bi itak moralo delati že od samega začetka. No brskanje po telefonu pa še vedno vrne le “internal error”.
Res ne vem kaj roji po glavi razvijalcem raznega hardwera, da uporabijo NESTANDARDNI USB priključek. Seveda dobiš kabel zraven, ampak zakaj hudiča pa so standardi? Saj ne rečem, če bi bila telefon ultra tanek. Pa ni. S svojimi 15mm je kar debel. Pa morda, če bi se znal preko tega kabla tudi filat, pa se ne zna. Za filanje preko USBja potrebuješ še dodaten kabel. Ok, na srečo v bistvu USB kabla sploh ne potrebujem v večini primerov, ker se večino da narediti preko USBja. Ne pa vsega. Sploh mi pa MacBook nekaj sitnari zadnje čase pri prenosu datotek iz Nokie nanj. Enostavno ne gre. In potem ostane USB.
S ShoZu začenjam eno krajšo serijo o mobilnih aplikacijah. Le te so v porastu, najlepši primer pa je iPhone. Ki je sicer krasen izdelek, ampak v bistvu nič posebnega. Vse kar ponuja, ponujajo tudi konkurenti, nekateri pravijo da celo bolje. Ampak Apple vseeno ponuja več. Ponuja celostno rešitev. In uporabniki lahko mobilne aplikacije kupujejo praktično nehote, kar vodi v zavidljive številke downloadov. Ampak iPhone bom prepustil tistim, ki ga imajo. Sam se bom posvetil temu, s čimer imam izkušnje na moji Nokii 6110 navigator. Ko pa s tem končam, bo pa čas za nov mobitel :-)))
