Entries Tagged as ''

Cenzura je med (nad) nami

Zanimiva zgodba o ugrabljenem novinarju, ki ga je baje pomagalo rešiti ravno to, da njegove zgodbe niso objavili tako množočni mediji kot tudi ne na wikipediji.

Ugrabljeni novinar David Rohde je med drugim poročal tudi o Srebreniški zgodbi, talibani pa so ga po ugrabitvi novembra lani držali zajetega 8 mesecev, do prejšnjega tedna.

The news of his capture and seven-month absence was kept secret through collaboration of over 35 news agencies. The successful media blackout is attributed for the safekeeping of Rohde for the duration of his detention, according to the New York Times.

Ali v času twitterja, facebooka, blogov verjamete te zgodbi? Človek bi pričakoval da se novice dandanes širijo kot požar. Ali pa je paradigma “državljanskega novinarja” le ena krilatica več, s katero se burka javnost, moč medijev pa ostaja trdno zacementirana v mainstream kanalih, ne glede na to kaj vse bi radi verjeli o naši lastni (ne)moči. Sploh tisti, ki nam jo daje 5 sekund twitterja.

Sicer pa sem že davno nazaj, ko smo na POP TVju omogočili pošiljanje SMSjev, ki so se nato objavili na teletextu razmišljal o tem, kakšna zmaga bi bila, če bi poslane SMSje lahko objavili tako, da bi jih na TVju videl le pošiljatelj. To na TVju tehnično žal ni mogoče, prinesel pa je twitter. Človek piše s prepričanjem da ga bo prebralo pol sveta (v resnici ima to možnost pol sveta) in se tako pomembnega tudi počuti. Realno pa …. No enako je seveda z blogi. Egotrip pač.

Drugi – nemedijski – val prašičje oz. nove gripe

633817215754301614_rtr250arKar nekako potiho je prišla prašičja oz. nova gripa tudi v Slovenijo. Prvi primer. Drugi. Tretji in nazadnje četrti. Mediji o tem sicer poročajo, pa vendar ima gripa bistveno manjšo pozornost kot takrat, ko je bila še precej daleč od naše domovine. Ko so se primeri sprehajali predvsem po Mehiki pa še malo po ZDA (zakaj pa ni Mehiška, če že prašičja ni primerno?).

Sicer se vsi naši pacienti dobro držijo, kar kaže da ta virus vseeno ni tako nevaren, kot je bil recimo španski leta 1918. Verjetno nam gre na roko tudi dejstvo, da je sedaj poletje (kar je kar težko razumeti, če ste zadnje dni kaj pogledali čez okno) pa tudi zdravljenje in zdravila so sedaj precej boljša kot takrat. Predvsem kar se tiče higiene, in zavedanja o virusih.

Res pa se je vmes zgodila tudi globalizacija, kar lepo kaže slovenski primer. Vsi 4 bolniki so prišli iz tujine. In vsi so bili opaženi in obravnavani dokaj hitro. Kar nam vseeno daje neko varnost, da z to gripo ne bo pretiranih težav.

Dani Wyss – zmagovalec na RAAM 2009

20090621_1701628049_bild003

Letošnji zmagovalec ene najtežjih dirk RAAM – Race across America je Dani Wyss. Č E S T I T A M O!

3021,30 milj oz 4862,31 km je prekolesaril v 8 dneh 5 urah in 45 minutah. Tega verjeto večina nedeljskih voznikov niti z avtom ne bi zmogla.

Izgledalo je, da je Dani na dirko prišel z enim samim ciljem. Premagati dosedaj 4 kratnega zmagovalca Jureta Robiča. In za ta cilj si je naredil načrt in se ga s švicarsko natančnostjo držal. Pri tem mu je obilo pomagalo dejstvo, da si je Robič nabral par kazni, ki bi jih moral odspati na predzadnji časovni kontroli. Tako je Švicarju zadoščalo, da je kontroliral dirko, se vozil v bližini Jureta in čakal na Robičevo prespavanje kazni. In uspelo mu je.

Nedvomno pa je poleg taktike vložil še ogromno ostalega. Dirka takšnega formata in takšnih dimenzij je enostavno dirka, kjer se ne da blefirati.

Na dirki sodeluje tudi Marko Baloh, ki bo po Juretovem odstopu izgleda tretji. Č E S T I T K E.

Jure sicer odstopa protestno. Češ da ni pošteno, da zaradi “spornih kazni” ne bo prvi. Da kazni niso bile pravične. In da bi tudi Dani moral biti kaznovan. V bistvu je res, da si nobene kazni ni prislužil sam med kolesarjenjem. In ravno zato, bi lahko šel do cilja in bil drugi. In vsakomur bi bilo jasno, da je bil drugi zaradi drugih. Tako bo pa za vedno ostal grenak priokus, da do cilja ni šel, ker Daniju ni privoščil zmage. Da gre za tisto prislovično slovensko zavist. Sorry Jure, vem da so težke te besede. Si car. Ampak odstop ni pravi način.

Važno je sodelovati – ne zmagati. Če je pri ostalem športu to zgolj floskula, je na tej dirki to dejstvo, ki mu nihče ne bo oporekal. Prevoziti 4862,31 km na biciklu, brez da bi se vmes naspal in najedel, ko je telo in duh praktično nonstop v ultra stresu je ekstremni športni dosežek v svojem najglobljem pomenu. In zato je zmagovalec vsak, ki to zmore.

PS: Letošnji Tour de France ima 3500 km v 21 dneh. Seveda je to drugačen format dirke, ampak tako, za primerjavo.

Cena bencina in vinjete

Cena slovenskih vinjet ni povšeči niti uradnikom niti voznikom iz EU. Naši politiki vstrajno ponavljajo, da bomo sami določali ceno, kar pa v bistvu nihče ne oporeka. Nihče ne oporeka KDO naj postavlja ceno, pač pa oporekajo pravičnosti. In da je cena namenjena predvsem flikanju slovenske avtocestne malhe verjetno ni težko verjeti. Sicer je lepo, da ti nekdo drug plača kosilo, vprašanje pa če je to pošteno. Ampak o tem bodo razsojale za to pristojne inštitucije. Našim politikom, ki jim je popolnoma sprejemljivo tudi to da nekdo iz 2500 EUR naredi miljone, ne da bi bilo to komu čudno, je pač nedomljivo da nekaj, kar so se priateljsko zmenili, ne bi zdržalo sodne preverbe. Pri nas se da pač vse zmeniti.

Ampak poglejmo nekaj drugega. V Sloveniji je bencin cenejši kot v Avstriji (malenkost) in Italiji (malce več). In dražji kot na Hrvaškem.  Če bi v Sloveniji z trošarino in davki, ceno spustili pod Hrvaško, na recimo 1 EUR, bi morali prepričati cirka 25% več voznikov da tankajo v Sloveniji, ne pa šele ali že na Hrvaškem, da bi bil priliv v davčno blagajno enak. Z malce marketinga, recimo par tabel ob avtocesti z napisom NAJCENEJŠI BENCIN v REGIJI, je to verjento popolnoma dosegljivo.

In če bi nek tujec natankal 40 litrov na v eno smer, in še toliko v drugo, bi slovenskemu proračunu postil 2x po malce več kot 20 EURov. Kar je več kot če bi mu prodali še dve dodatni vinjeti.

Seveda se bi v proračun natankalo manj predvsem zaradi domače potrošnje. Ampak država lahko od svojih davkoplačevalcev pobere denar na mnogo načinov. Recimo z višjimi trošarinami jeseni ali spomladi. Ampak za maksimiranje pobranega denarja od tujcev, bi veljalo razmisliti, ali se ne splača malce bolj tržno obašati. Tudi, če si predvsem davčni birič.

Viri:

RAAM se bliža koncu

090robicAt the front of the race it is an unreal situation. BOTH riders are loose and excited. BOTH racers look and feel great. This could be what they have always dreamed of. This is the Stanley Cup finals, game 7 in overtime. The World Series in extra innings. This is the Race Across America like it has never been seen before! Two elite riders from Slovenia and Switzerland who came to America to vie for the greatest championship in ultra-endurance cycling,–RAAM. (from: RAAM blog)

Need I say more?

DEJMO JURE!

Vesel dan davčne svobode

Do danes smo delali za državo, iod danes naprej delamo zase, pišejo Finance. Žal pa to velja le za nekatere. Tisti s povprečno plačo bodo lahko praznovali šele 21. julija. Tisti z malce višjo plačo pa še kasneje. V Sloveniji so namreč osebni dohodki nadpovprečno obdavčeni.

“ Žalostna ugotovitev je, da je Slovenija med gospodarsko krizo postala še bolj obdavčena. Davčni prihodki se bodo zmanjšali skoraj sorazmerno s padcem domačega proizvoda, vendar pa se bo v BDP povečal delež državne porabe. To pomeni, da bomo letos porabili še precej maj kot lani in državi plačevali dlje.”

Verjetno pa prihaja tudi višji DDV.

Spet ja zapadel sneg

Ob današnjem deževju je desno od Kamniškega sedla očitno zapadel svež sneg. Kar je v bistvu bilo tudi napovedano. Sam sem danes nameraval na zaključek etape dirke po Sloveniji, ki je bil na Krvavcu, ampak sem se spričo vremenske napovedi in jutranjega močnega deževja odločil, da bom dopoldne raje prespal.

Popoldne pa malce preprogramiral. Zvečer pa na klasično turi – Dobeno.

Tudi na drugi strani Atlantika je vse pod nadzorom. Jure Robič je preplezal 3000 metrov visok prelaz, solidarnostno z dirkači po Sloveniji je to opravil med dežjem. Ima težave z grlom, ampak baje zdravila pomagajo.

Jure Robič na RAAM 2009

Jure nadaljuje RAAM po že videnem scenariju. Na prvem mestu. Utrinek iz Arizone.


Po dveh dneh na biciklu ima izgleda še ogromno moči. No ja, saj jih še rabi za naslednjih 5 dni.

Ajde dajmo, vsak vsaj eno spodbudno misel na njegov blog: Jure Robič BLOG (saj mu ne zamerimo da ne piše sam :-))))

iPhoto on Mac sux

iPhoto ima svoje dobre plati. Priključiš fotoaparat in slike lepo skopira na računalnik. Določiš event v katerega paše, in omogoča urejanje fotk po albumih ter tudi na osnovi prepoznave fac in lokacijskih podatkov v slikah. Dela hitro in zanesljivo. Prijazen za uporabo.

Kje se mu pa zalomi?

Če želiš uporabljati iste fotke na dveh računalnikih, ju sicer lahko povežeš na isi library, vendar tisti računalnik, ki dostopa preko mreže, dela bolj kot počasen posnetek, kot kaj drugega. Ok, lahko je povezano z hitrostjo (notebooka imam preko WLANa) ampak vseeno dela prepočasi za resno delo. Ravno tako ne sme iPhoto biti hkrati odprt na obeh mašinah.

In tako sedaj delam tako, da imam glavni library na iMacu, na macbooka pa prenesem fotke iz fotoaparata, ko jih pa hočem takoj uporabiti, nato pa jih prenesem še na iMaca, na macbooku pa pobrišem.

In tukaj se skriva hakeljc. Če sedaj v iPhotu na notebooku te fotke postam na facebook, se lepo objavijo. Vendar ko jih kasneje iz iPhoto pobrišem, se pobrišejo tudi iz facebooka. Ker je tale iPhoto pri povezavi na facebook malce preveč pameten.

Zaenkrat sem to rešil s tem, da jih pač na facebook prenašam preko Picase. Sicer se počasi pojavlja vprašanje, čemu bi ob Picasi sploh še rabil iPhoto.

In to vse samo za to, ker se en iPhoto library ne da lepo uporabljati iz več mašin. Go Apple go!

10 letni (ne)razvoj pri mobitelih

Še dandanes se spomnim, kako je kolegica poznavalsko ugotovila da moj novi Motorola 8800 ne zna prikazati imena pošiljatelja SMSja njena mobi rega (tista opeka iz prve serije) pa zna. Ali pa je bilo morda obratno. V bistvu me takrat to sploh ni brigalo, ker gre takrat niti SMSji še niso bili popularni.motorola_8800

Ampak sedaj, več kot 10 let pozneje, se pa na to spomnim vedno, kadar dobim klic na mojo Nokio 5800 XM, in mi ne pokaže kdo me kliče. Ja ja, pokaže številko, ki pa jo ne poveže z imenom klicatelja iz imenika. Vzrok je naravnost banalen. Ker imam isto številko pač dvakrat v imeniku. Morda enkrat z kodo države, drugič pa brez. Ali pa obakrat čisto enako, pogosto tudi na isti osebi, enkar pač kot mobilno, drugič pa recimo kot službeno. Takšna “zmeda” je pač posledica raznih sinhronizacij z računalnikom, z različnimi programi, pa prenosov med telefoni, pa pošiljanje in sprejemanja preko bluetooth in SMSjev.

In potem telefon pač najde dva ustrezujoča zapisa, in čeprav se nanašata na isto osebo, imena ne prikaže. Da ne omenjam da ima tale Nokia dovolj velik ekran, da bi komot izpisala do 5 oseb, ki bi morebiti ustrezala. Tako pa raje ne izpiše nič. NE nazadnje bi lahko po samem klicu zatežila, EJ 5 ljudi ustreza, dejva to uredit za drugič. S kom si ravnokar govoril?

Pa recimo lahko bi ob klicu človeka, ki ga imaš v telefonu brez kode države, lepo ponudil da spravi številko v standardizirani obliki od + naprej. Saj takrat telefon točno ve, kakšna je celotna številka. In bi to komot ponudi. Ampak ne. Tako malo je včasih potrebno, in bi bila uporabniška izkušnja takoj precej boljša. Vsaj pri uporabnikih kot sem sam, ki se mi res ne da urejati imenika, ker imam kaj precej pametnejšega in manj duhamornega za početi.