Cenzura je med (nad) nami

Zanimiva zgodba o ugrabljenem novinarju, ki ga je baje pomagalo rešiti ravno to, da njegove zgodbe niso objavili tako množočni mediji kot tudi ne na wikipediji.

Ugrabljeni novinar David Rohde je med drugim poročal tudi o Srebreniški zgodbi, talibani pa so ga po ugrabitvi novembra lani držali zajetega 8 mesecev, do prejšnjega tedna.

The news of his capture and seven-month absence was kept secret through collaboration of over 35 news agencies. The successful media blackout is attributed for the safekeeping of Rohde for the duration of his detention, according to the New York Times.

Ali v času twitterja, facebooka, blogov verjamete te zgodbi? Človek bi pričakoval da se novice dandanes širijo kot požar. Ali pa je paradigma “državljanskega novinarja” le ena krilatica več, s katero se burka javnost, moč medijev pa ostaja trdno zacementirana v mainstream kanalih, ne glede na to kaj vse bi radi verjeli o naši lastni (ne)moči. Sploh tisti, ki nam jo daje 5 sekund twitterja.

Sicer pa sem že davno nazaj, ko smo na POP TVju omogočili pošiljanje SMSjev, ki so se nato objavili na teletextu razmišljal o tem, kakšna zmaga bi bila, če bi poslane SMSje lahko objavili tako, da bi jih na TVju videl le pošiljatelj. To na TVju tehnično žal ni mogoče, prinesel pa je twitter. Človek piše s prepričanjem da ga bo prebralo pol sveta (v resnici ima to možnost pol sveta) in se tako pomembnega tudi počuti. Realno pa …. No enako je seveda z blogi. Egotrip pač.