Kolesarska tura – flyby
Včeraj sem šel z biciklom do Kamnika, pa potem čez hribe do Preserij, ter nato nazaj domov. Tako pa to izgleda v google earthu :-))
[youtube nwSq6cknLvU]
Vaje iz razmišljanja, pisanja in besedičenja. (by jeanmark)
Včeraj sem šel z biciklom do Kamnika, pa potem čez hribe do Preserij, ter nato nazaj domov. Tako pa to izgleda v google earthu :-))
[youtube nwSq6cknLvU]
Ko kolesarim, danes sem šel do Kamnika, pa čez hrib do Preserij in nato nazaj v Trzin, me je najbolj strah psov. Verjetno ta strah izhaja iz dogodka precej daleč nazaj, ko me je en nagajivi nemčki ovčar potegnil iz kolesa. Enostavno me je zgrabil za stegno in potegnil dol. Nato pa odšel svojo pot. Zanj je bila to verjento samo igra, kakšnega posebnega namena z mano ni imel, pa tudi sicer mislim da je bil precej dobro vzgojen. Le igre si je malce zaželel.
V primeru Baričevič, se je nekako plasiralo mnenje, da en pes je ok, dva sta pa že trop, kjer začnejo veljati posebna (pasja) pravila, in je takšen trop bistveno bolj nevaren. V bistvu sam s tropi psov, nazadnje recimo v Romuniji (Bukarešta), kjer se veselo šetajo po centru prestolnice, tale slika je pa posneta iz Hilton hotela, nisem imel slabe izkušnje. Bolj bi rekel, da se potepuški psi, ki se zbirajo v tropih, človeka bojijo. In bodo, podobno kot velika večina ostalih živali, pred človekom enostavno pobegnili. Podobno izkušnjo sem imel tudi v Fatimi na Portugalskem, kjer smo prenočili pri sami znameniti cerkvi Marije pomagaj, pa nas je najprej zbudil trop nun, ki so se sredi noči nekam odpravile, nato pa še trop psov, katere je pot vodila nekako ravno čez naše spalke. V bistvu nas niti povohali niso. Šli so svojo pot.
Katarinca je obranila svoj položaj in stolček. Baje je pot je veliki zmagi priredila manjše slavje. No ja, obdržanje privilegijev, pa tudi na nek način formalna potrditev, da je s poslom okoli stavbe NPU vse ok, je verjetno res razlog za slavje.
Sama interpelacija s strani opozicije je bila speljana tako, da v bistvu ne more uspeti. Znova, kot v veliki večini interpelacij do sedaj, so se potrudili in našli vse možne razloge da podprejo svojo idejo. Namesto da bi se zapičili v eno samo točko, jo temeljito in strokovno obdelali, in nesporno dokazali krivdo ministrice, so našteli ogromno razlogov, od katerih večine ne morejo dokazati, še več pa jih sploh nima nobene veze z interpelacijo. Poslušalec dobi občutek, da če bi slučajno Katarino nekoč zalotili s premalo napumpanimi gumami na biciklu, ali da je pri igranju golfa namesto z putterjem udarila z lahkim železom, bi se to znašlo na listi interpelacijskih grehov.
Tako ne preseneča, da je največ prahov dvigovala najemnina za stavbo Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) in njena primerjava z višino lizing pogodbe, ki jo ima najemodajalec s poslovno banko. Zaslušek naj bi bil namreč previsok. Oprostite draga gospoda, cilj podjetnika JE dobiček. In prav je tako. Kapitalizem namreč temelji na tem, da množica majhnih igralcev v lovljenju lastnih interesov (dobiček) tekmujejo med sabo, kar v nekem daljšem obdobju pomeni predvsem iskaje najoptimalnejših rešitev od česar profitiramo vsi. Skratka, dokler imamo pri na kapitalizem, ne sme in ne more biti z iskanjem čim višjega dobička nič narobe.
Po praktično mesečni pavzi, pretežno zaradi počutja nekje na pol med bolan in zdrav, sem včeraj prevozil prvič letos pot v Kamniško bistrico, danes pa še Dobeno + Rašico. Je pasalo. Pa tudi kar tolo je bilo.
Zanimivo je, da čedalje več ljudi fura cestne bicikle, da so MTBji počasi v manjšini, oziroma jih res furajo le tisti, ki imajo namen vsaj del poti prevoziti off road. In praktično brez izjeme (izjema, ki potrjuje pravilo sem tokrat jaz) vozijo sedaj vsi s čelado, kolesarskimi hlačami in majicami pa tudi čevlji. Sam si moram nabaviti novo čelado, ker stara je pač oddelala svoje.
Ob tem se spomnim nekega potepanja po Toskani, kjer smo sredi nekih brd naleteli na lokalno motoristično dirko. Takrat me je tam presenečalo, da so ne glede na to, da je marsikdo tekmoval z nečem podobnim Tomosovemu avtomatiku ali APN6, vsi imeli motoristične obleke in čelade. nenazadnje je očitno tudi to odvisno predvsem od standarda. In ta se je, ne glede na vse težave in nezadovoljstvo sindikatov, v zadnjih par petletkah krepko popravil.
Ne vem na kaj vi pomislite ob omembi Romunske prestolnice ampak meni je nekak prva misel – cigani. In glej ga zlomka. Ne vem, če sem kakšnega sploh že videl. Ok sem, ampak si definitivno Bukarešte ne bom zapomnil po tem.
Bukarešta je čisto spodobno evropsko velemesto. Na prvi filing ima precej prostora, veliko starih mogočnih stavb, veliko socialističnih blokov, ima svoje življenje.
Dve zadevi bi izpostavil. Še vedno živijo telefonske govorilnice. In v parku imajo jezerce, in po jezercu frajerji vozijo svoje izbranke z čolni na vesla. Kavalirstvo, ki je verjento v zagodni evropi počasi že izumrlo, in so ga nadomestile bolj sodobne aktivnosti.
Za kaj več pogledat, bi moral ostati čez vikend. Pa ne bom. Razen, če bo vulkanski prah mi preprečil načrtovano vrnitev.
Danes sem malce poslušal interpeliranje najlepše slovenske ministrice – Katerine Kresal, znane tudi po obešanju svojega perila v javnosti …. ma ni vredno komentarja.
Ni potrebno biti Einstein (čeravno ne škodi), da ti je bilo jasno, da bodo zaradi vulkanskega pepela, ki ovira letalski promet, letalski prevozniki zaprosili za pomoč (finance.si). Na prvi pogled se sliši logično. Izbruh vulkana je pač naravni dogodek. In, če se zaradi tega pojavi velika škoda, temu lahko upravičeno rečemo naravna katastrofa. In, če je naravna katastrofa, smo ljudje pač solidarni. Marsikdaj prostovoljno, zadnje čase pa čedalje večkrat tudi prisilno (se spomnite posočnine).
Ampak komu bi dejansko pomagali s pomočjo v tem letalsko-pepeljarskem problemu? Letalskim družbam! Ok, če imamo v primeru pomoči prizadetim na Haitiju ali Posočju opravka z konkretnimi ljudmi, otroki, starčki in se nam ob tragičnih prizorih vzbudijo razni čustveni odzivi, le tega v primeru podjetij ni. To, da si sočuten do trpečih ljudi, nas dela ljudi. To, da si sočuten do podjetij, je pa …. ne vem, ne najdem pravega izraza.
Pred časom sva s kolegom viharila možgane nad idejo, da bi bilo zanimivo, če bi tistim, ki se jim prepove vožnja avtomobila zaradi doseženega števila kazenskih točk, ponudil možnost, da namesto prepovedi vožnje vozijo z omejeno hitrostjo. Takšnim kaznovancem bi enostavno v avto namestili posebno napravico, ki bi nadzirala hitrost, in če bi kaznovani recimo prekoračil 70 km/h bi naprava javila v centralo, nato pa bi pač kršitelj dobil dodatno kazen skupaj z originalno (prepoved vožnje oz. odvzem vozniškega dovoljenja). Verjento bi takšna prisilna polžja vožnja precej bolj vzgojno vplivala na tiste s pretežko nogo, kot če so enostavno “na suhem”.
V zadnjem izvodu najboljše slovenske revije – Življenje in tehnika(*) – je zanimiv članek, da nekaj podobnega dejansko izvajajo v Ameriki. Sicer ne za tiste s pretežko nogo, ampak za tiste, ki preradi pregloboko pogledajo v kozarec. Namesto zaporne kazni, tako lahko izberejo (prisilno) abstinenco. Le ta pa se nadzira s posebno nožno zapestnico, ki sproti meri alkoholiziranost njenega imetnika. Popiti alkohol se namreč izloča na več načinov. Izločanje skozi izdihan zrak se s pridom izkorišča pri alkotestih, ki jih uporabljajo tudi naši policisti. Poleg tega pa se alkohol izloča tudi preko kože. In to meri omenjena nožna zapestnica.
Prav ste prebrali. Z Zemonskim kartelnim dogovorom so gradbinci po nekaterih ocenah (vir1, vir2) dosegli 30% višje cene, kot bi jih sicer. Kar pomeni okrogle dve miljarde EUR. Poiskusimo ta znesek zapisati s številko: 2.000.000.000,00 EUR. Pa dejmo preračunat še v že malce pozabljene tolarje: 479.280.000.000,00 SIT. Srečni vi, če si lahko ta znesek predstavljate. Jaz si ga ne.
Po podatkih DARSa so lansko leto prodali 850.000 letnih vinjet, kar v grobem pomeni število vozil, ki plačuje cestnino v Sloveniji. Verjetno je tukaj kar nekja motorističnih, po drugi strani pa si je kakšenslovenec omislil tudi polletno oziroma mesečno. Napaka pa vsekakor ni prav huda. Pri trenutni ceni 95 EUR to pomeni, da bi z prihrankom lahko kupili vinjet za 24 let (štiriindvajset let) za vse lanske imetnike celoletne vinjete.
Upam, da se boste na to spomnili vsako leto, ko boste kupovali vinjeto. Če se ne boste že takrat, ko bo kakšen politik sanjal o nacionalnem interesu.
In navkljub takšni lopovščini sedaj predsednik vlade Pahor sanja, kako bi vseeno pomagal tem lopovom, pardon, gradbenim podjetjem. Očitno so namreč preveliki, da bi jih kaznovali. Too big to fail – smo poslušali o bankah v Ameriki in se zgražali nad njihovo izprijenostjo.
Za takšno lopovščino je samo ena kazen primerna. 2,3 ali 5 let prepoved sodelovanja na javnih razpisih. In to za podjetja, pa tudi za vsa povezana podjetja, se pravi podjetja, ki imajo iste lastnike kot lopovska podjetja oz. so drugače povezana.
Ampak potem bodo pa gradili tujci? Hvala bogu. Bo vsaj zgrajeno kot je treba. Ne pa da se avtoceste popravljajo po par letih po odprtju, na posameznih odsekih pa imaš občutek, kot da se voziš po makadamu. Tujci bodo brez skrbi zaposlovali domače delavce in podizvajalce, če bo ponudba ugodna. Še več, to bo marsikomu odprlo pot na tuje trge.
PS: Seveda je na to komot odgovoriti – saj se je vedelo. Stara zgodba. Ampak ali smo s tem kaj rešili? Saj tudi sicer, ta zapis ne bo nič rešil, upam pa, da se boste nanj spomnili vsakič, ali vsaj prvih 24 let, ko boste kupovali vinjeto.
O pokojninski reformi sem prvič pisal pred več kot 10 leti. Takrat so bile podobne debate kot danes. Sindikati so se enako upirali kot danes. Argumenti so bili podobno (ne)argumentirani kot danes. Je pa ena bistvena razlika. Primerljivo z tedaj se dandanes veliko več ljudi zaveda, da je plačevanje v pokojninsko blagajno, metanje denarja skozi okno. Da je za svojo pokojnino najbolje da poskrbiš sam. Ok, zagovornikov te teze med redno zaposlenimi ni ravno veliko, zato pa je dandanes veliko ljudi, ki delajo na drugačni osnovi. Predvsem delo preko s.p. se je precej razrastel od tedaj.
Nobena skrivnost ni tudi, da predvsem zaradi zakona o malcem delu, reformam nasprotujejo tudi študenti, oziroma bolje rečeno, študentski funkcionarji. Le te seveda ne nasprotujejo pokojninski reformi, nasprotujejo predvsem temu, da bi se od študentskega dela tudi plačevali prispevki za pokojninsko zavarovanje.