Ko kolesarim, danes sem šel do Kamnika, pa čez hrib do Preserij in nato nazaj v Trzin, me je najbolj strah psov. Verjetno ta strah izhaja iz dogodka precej daleč nazaj, ko me je en nagajivi nemčki ovčar potegnil iz kolesa. Enostavno me je zgrabil za stegno in potegnil dol. Nato pa odšel svojo pot. Zanj je bila to verjento samo igra, kakšnega posebnega namena z mano ni imel, pa tudi sicer mislim da je bil precej dobro vzgojen. Le igre si je malce zaželel.

V primeru Baričevič, se je nekako plasiralo mnenje, da en pes je ok, dva sta pa že trop, kjer začnejo veljati posebna (pasja) pravila, in je takšen trop bistveno bolj nevaren. V bistvu sam s tropi psov, nazadnje recimo v Romuniji (Bukarešta), kjer se veselo šetajo po centru prestolnice, tale slika je pa posneta iz Hilton hotela, nisem imel slabe izkušnje. Bolj bi rekel, da se potepuški psi, ki se zbirajo v tropih, človeka bojijo. In bodo, podobno kot velika večina ostalih živali, pred človekom enostavno pobegnili. Podobno izkušnjo sem imel tudi v Fatimi na Portugalskem, kjer smo prenočili pri sami znameniti cerkvi Marije pomagaj, pa nas je najprej zbudil trop nun, ki so se sredi noči nekam odpravile, nato pa še trop psov, katere je pot vodila nekako ravno čez naše spalke. V bistvu nas niti povohali niso. Šli so svojo pot.

Problem izgleda nastane pri napol udomačenih psih. Takšnih, ki se človeka v bistvu ne bojijo več, hkrati pa niso še vzgoja ni presegla njihovega lovskega nagona. In se veselo zapodijo za mimovozečim kolesarjem. Nenazadnje je morda takšna vzgoja nekako tudi želena. Psi so, sploh v ruralnih predelih, bili predvsem čuvaji. In pri takšnih, pretirana prijaznost do ljudi sploh ni bila zaželjena. Prej nasprotno. Gospodar je pa že poskrbel, da se je njega spoštovalo.

PS: Ima kdo kakšen predlog, kaj naj za obrambo pred psi vozim s sabo? Saj ne da bi res rabil, ampak predvsem za moralno podporo :-))) Resnici na ljubo do sedaj, še nisem imel pretirano slabe izkušnje, le enkrat je nek doberman malce želel potrenirati, na srečo pa je bil klanec navzdol in ravna cesta, pa tudi gospodar se je začel dreti. Kaj je bolj pomagalo ne vem, nisem preveč gledal nazaj.

PPS: Danes sta bila sicer najbolj glasna dva salonska psička, verjento kodra, ki sta bila sicer v ograjenem prostoru. Morda jima je to dalo še dodaten pogum, ker sta se pač zavedala, da bom težko preplezal ograjo. No, moje razmišljanje je bilo zelo podobno :-))