Ni potrebno biti Einstein (čeravno ne škodi), da ti je bilo jasno, da bodo zaradi vulkanskega pepela, ki ovira letalski promet, letalski prevozniki zaprosili za pomoč (finance.si). Na prvi pogled se sliši logično. Izbruh vulkana je pač naravni dogodek. In, če se zaradi tega pojavi velika škoda, temu lahko upravičeno rečemo naravna katastrofa. In, če je naravna katastrofa, smo ljudje pač solidarni. Marsikdaj prostovoljno, zadnje čase pa čedalje večkrat tudi prisilno (se spomnite posočnine).

Ampak komu bi dejansko pomagali s pomočjo v tem letalsko-pepeljarskem problemu? Letalskim družbam! Ok, če imamo v primeru pomoči prizadetim na Haitiju ali Posočju opravka z konkretnimi ljudmi, otroki, starčki in se nam ob tragičnih prizorih vzbudijo razni čustveni odzivi, le tega v primeru podjetij ni. To, da si sočuten do trpečih ljudi, nas dela ljudi. To, da si sočuten do podjetij, je pa …. ne vem, ne najdem pravega izraza.

Sestavni del poslovanja podjetij je upravljanje z tveganji. Če letalske družbe vulkanskega tveganja niso vključile v svoje poslovanje, njihov problem. Seveda se bodo ob tem pojavile teze, da zaradi hude konkurence si tega niso mogle privoščiti. Prav. Njihov problem.

In, če sočutje do podjetja nekako ni smiselno, to ne pomeni da ni na mestu sočutje do ljudi, ki bodo v teh podjetjih zaradi izpada prihodka izgubili službo. Seveda. Ravno tako kot do tisti, ki so izgubili službo v Muri, IUV,…

Sedaj pa k naslovu tega bloga. Skorajda ne dvomim, da bodo letalske družbe dobile pomoč. Ali v obliki subvencije, morda davčnih olajšav, morda z nižjo trošarino na goriva. To v bistvu pomeni, da bomo davkoplačevalci krili del stroškov letalskih družb, ki bi jih sicer morali kriti uporabniki teh storitev. In verjetno nisem veliko falil, če ocenim, da je povprečni prihodek davkoplačevalcev NIŽJI od povprečnega prihodka uporabnikov letalskih storitev. Z drugimi besedami, revni in bogati skupaj, bodo financirali to, kar koristijo predvsem bogati (veliko pesniške svobode sem si tukaj vzel).

Na las enaka zgodba kot pri subvencioniranju golfa, o čemer sem pisal prejšnje poletje. Ali pisanje Mrkaića okoli tega, kako revni subvencionirajo kulturo bogatim.

Res ne vem, zakaj ne bi stroška tega tveganja, letalske družbe enostavno prelile v ceno prevozov. To so stroški prevozov, in prav je, da jih plačamo uporabniki (jutri, če bo pepel dal mir letim v Bukarešto). Nekatere družbe se bodo odločile, da bodo na račun konkurenčnejše cene, tvegale, in tega stroška ne bodo vračunale. Prav. Morda se jim izide, morda ne. Uporabniki bomo pa razmislili, komu zaupamo.

Več kot tveganja poslovnih subjektov nase prevzema država, večja je njena razdeljevalna vloga. S tem pa je čedalje bolj pomembno kakšne barve si, koga poznaš in čedalje manj kaj narediš in kaj znaš. Ne v družbo znanja, v družbo korupcije nas vodi vseprisotno vmešavanje države.

Ampak škoda besed. Politična elita potrebuje letalske polete. Ali je za pričakovati, da bi jim obrnili hrbet?