O pokojninski reformi sem prvič pisal pred več kot 10 leti. Takrat so bile podobne debate kot danes. Sindikati so se enako upirali kot danes. Argumenti so bili podobno (ne)argumentirani kot danes. Je pa ena bistvena razlika. Primerljivo z tedaj se dandanes veliko več ljudi zaveda, da je plačevanje v pokojninsko blagajno, metanje denarja skozi okno. Da je za svojo pokojnino najbolje da poskrbiš sam. Ok, zagovornikov te teze med redno zaposlenimi ni ravno veliko, zato pa je dandanes veliko ljudi, ki delajo na drugačni osnovi. Predvsem delo preko s.p. se je precej razrastel od tedaj.

Nobena skrivnost ni tudi, da predvsem zaradi zakona o malcem delu, reformam nasprotujejo tudi študenti, oziroma bolje rečeno, študentski funkcionarji. Le te seveda ne nasprotujejo pokojninski reformi, nasprotujejo predvsem temu, da bi se od študentskega dela tudi plačevali prispevki za pokojninsko zavarovanje.

Problem sicer ni enostaven. Odločati o tem, ali je človeško delati do 65ega leta, ni enostavno. Obstajajo kelni sedemdesetletniki, ki so užaljeni, če se jih obravnava kot upokojence. Pa tudi takšni pri 30ih, ki bi se z veseljem že upokojili. Nenazadnje je to dejansko odvisno od položaja posameznika. Kakorkoli gledmao, je 40 let kopanja v jami, nekaj drugega kot 40 let za bančnim okencem. Pa da ne bo pomote, 8 urno sedenje za bančnim okencem se mi sploh ne zdi enostavno.

Ravno zato bi morala pokojninska reforma predvsem omogočati individualizacijo. Da bodo ljudje pošteno vplačevali, morajo sistem dojeti kot pošten. In najbolj pošten je tisti sistem, kjer točno veš, kaj dobiš za to kar si plačal. Zato bi morali takoj uvesti individualne pokojninske račune, tusi tistim, ki so blizu upokojitve. Enostavno se iz nivoja trenutnih pravic oceni njihovo stanje. Nato pa vsak vplačuje po individualnih možnostih in potrebah. Seveda z nekim določenim minimunom. Če bi se nekdo rad upokojil prej, ali imel večjo penzijo, naj vplačuje več, če se odloči, da bo delal do smrti, ker ima recimo sanjsko službo, pa naj plačuje minimum.

In pokojnine so nato vezane zgolj in izključno na stanje na individualnem računu. Seveda znova z neko korekcijo – minimalno pokojnino.

Seveda bi prehod na takšen sistem pokazal na eno veliko luknjo v pokojninskem sistemu. In prav je tako! Da gremo lahko mirno naprej, moramo vedeti kakšno je trenutno stanje. In ko vemo, koliko minusa smo dosedaj ustvarili, lahko naredimo načrt kako ga bomo pokrili. Privatizacija podjetij, ki so še vedno v državni lasti, bi se lahko uporabila za to. Bolje, kot da se z tem pokriva proračunski minus. Če tudi to premoženje ne zadošča, bo pač potrebno pokriti iz davkov. V 10, 15, 20 letih. Kolikor je pač potrebno. Bomo vsakj enkrat na čistem.

S sistemom, ki ga imamo sedaj samo tonemo v vedno večji minus, in seveda se lahko slepimo, da se to ne bo nikoli pokazalo. Ja, morda se ne bo. Če bo nas zadela kakšna huda katastrofa. Ampak niti politiki niti vodilni sindikalisti nad tem ne rabijo biti pretirano zaskrbljeni. Ko se bodo pojavile posledice, bodo oni že dolgo na varnem. Morda v Sloveniji, morda ne. Brez skrbi da so za svoje finance že poskrbeli. In ravno zato se bodo na koncu zmenili. Z več ali manj folklore.