Katarinca je obranila svoj položaj in stolček. Baje je pot je veliki zmagi priredila manjše slavje. No ja, obdržanje privilegijev, pa tudi na nek način formalna potrditev, da je s poslom okoli stavbe NPU vse ok, je verjetno res razlog za slavje.

Sama interpelacija s strani opozicije je bila speljana tako, da v bistvu ne more uspeti. Znova, kot v veliki večini interpelacij do sedaj, so se potrudili in našli vse možne razloge da podprejo svojo idejo. Namesto da bi se zapičili v eno samo točko, jo temeljito in strokovno obdelali, in nesporno dokazali krivdo ministrice, so našteli ogromno razlogov, od katerih večine ne morejo dokazati, še več pa jih sploh nima nobene veze z interpelacijo. Poslušalec dobi občutek, da če bi slučajno Katarino nekoč zalotili s premalo napumpanimi gumami na biciklu, ali da je pri igranju golfa namesto z putterjem udarila z lahkim železom, bi se to znašlo na listi interpelacijskih grehov.

Tako ne preseneča, da je največ prahov dvigovala najemnina za stavbo Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) in njena primerjava z višino lizing pogodbe, ki jo ima najemodajalec s poslovno banko. Zaslušek naj bi bil namreč previsok. Oprostite draga gospoda, cilj podjetnika JE dobiček. In prav je tako. Kapitalizem namreč temelji na tem, da množica majhnih igralcev v lovljenju lastnih interesov (dobiček) tekmujejo med sabo, kar v nekem daljšem obdobju pomeni predvsem iskaje najoptimalnejših rešitev od česar profitiramo vsi. Skratka, dokler imamo pri na kapitalizem, ne sme in ne more biti z iskanjem čim višjega dobička nič narobe.

Lahko pa je seveda narobe pri postopku nakupa storitev oz. dobrin za javna sredstva. Katarina bi morala poskrbeti, da se kot prvo najprej racionalno določijo potrebe urada in na osnovi teh potreb se nato, kot drugo, transparentno izbere najboljši ponudnik. Če sta ta dva dela opravljena ko je treba, ima lahko izbrani ponudnik zaradi mene tudi zlatega mercedesa, če želi. Seveda pa veliki dobički lahko pomenijo, da z izborom ni bilo vse ok, ali pa da stanje na trgu, na katerem se neka storitev najema ali kupuje enostavno ni dovolj razvit, da je recimo pod vplivom kakšnega kartela, recimo gradbenega….

Skratka že to, da se je debatiralo o višini lizing pogodbe, izračunavalo profite ipd… jasno kaže da marsikomu v tej državi ni jasno kaj je v čigavi pristojnosti in kaj naj bi v tem sploh bila njihova vloga. Ob tem se seveda še nissem niti spustil v to, da ne moreš najemnine kar direkt primerjati z lizingom, ker je zraven še kup ostalih podrobnosti, ki lahko zadevo zelo spremenijo začenjši z vloženim lastnim kapitalom, lastništvom zemljišča, tveganji povezanimi z gradnjo in vzdrževanjem ipd… Ampak slovenski človek rad posluša zgodbice, kako je enostavno obogateti. Vzameš lizing, zgradiš bajto, oddaš, od razlike pa udobno živiš. No, tudi zaradi takšnega razmišljanja imamo sedaj rezultate napihnjenega nepremičninskega balona, posledice katerega pa izgleda začuda rešuje tudi notranja ministrica.

Ampak glavno brco v temo, je pa mojo opravil tukaj predsednik vlade Pahor. Tik pred interpelacijo je baje poklical Pogačarja, lastnika Ram Investa, in ga prosil, zahtevati pač ne more, da razkrije lizing pogodbo glede stavbe NPU. Kot da bi to kaj dokazovalo. Ali je Pahor res toliko naiven, da je pričakoval, da bo na ta način lahko pomagal obraniti Kresalovo? Če bi bil res odločen, kot se želi prikazati slovenski javnosti, bi razkritje vseh podrobnosti posla, vključujoč lizing pogodbo, enostavno zahteval od Kresalove. In, če ta to ni sposobna dobiti, potem bi veljalo na novo razmisliti o vztrajanju pri obrambi ministrice.

Tako pa je Pahor s strani najemodajalca stavbe NPU dobil košarico, in videla jo je cela slovenija. Kdo še lahko zaupa takšnemu predsedniku, ki se mu javno dajejo košarice. Še več, ki naravnost zaprosi zanjo. Kolikšna je kredibilnost takšnega predsednika in takšne vlade?

PS: Še vedno čakamo, da Pahor namesto semaforja nabavi kompas.