Kolegica je imela neko težavo, in sem priskočil na pomoč.
Na MacBooku, kjer imam OSX, sem zagnal M$ Visto znotraj vmware virtualne mašine. Znotraj nje potem z clientom za ms terminal services na drugo mašino. Kjer sem se z ISLlight povezal na njeno mašino. Kjer sem se z clientom za ms terminal services povezal na terminal server, kjer sem težavo potem odpravil.
Zakaj ne enostavneje?
Moram še malo reklame narediti za ŽiT, ker so res najboljša revija.
Radko Osredkar piše tokrat že 158-i del zgodovine tehnoloije, ki jo je tokrat posvetil britju. Pregleda s čim vse so se ljudje brili pred par 1000 leti, in kako ima izum g. King C. Gilette marketinško vprašanje. Njegov izum, žiletka, je namreč nastal po tem, ko mu je nek drug izumitelj izdal skrivnost uspešnega izuma. Uspešno je tisto, kar lahko ljudem prodaš večkrat.
Morda je pa Pezdir v oddaji zato, da predstavlja tiste, čedalje več nas je, ki se nam zdi da država pobere čim več. In da svoboda, kot osnovna človekova pravica, ni le svoboda do lastne veroizpovedi, seksualnega nagnjenja, oblačenja, pisanja bloga in splava, ampak tudi ekonomska svoboda.
“It is not the critic who counts: not the man who points out how the strong man stumbles or where the doer of deeds could have done better. The credit belongs to the man who is actually in the arena, whose face is marred by dust and sweat and blood, who strives valiantly, who errs and comes up short again and again, because there is no effort without error or shortcoming, but who knows the great enthusiasms, the great devotions, who spends himself for a worthy cause; who, at the best, knows, in the end, the triumph of high achievement, and who, at the worst, if he fails, at least he fails while daring greatly, so that his place shall never be with those cold and timid souls who knew neither victory nor defeat.”
“Citizenship in a Republic,”
Speech at the Sorbonne, Paris, April 23, 1910
To je pa res lep video na strani za bodoče starše :-)))
Že nekaj časa se okoli podijo informacije o nekakšni finančni krizi, ki se je začela v ZDA z težavami na trgu vrednostnh papirjev, ki imajo hipotekarno kritje. Zadeva morda ne bi bila toliko zanimiva za nas, če ne bi tovrstnih papirjev imela tudi recimo Banka Slovenije.
Za kaj gre? Fredie Mac piše p svojem poslu: We connect Main Street – the residential mortgage market – to Wall Street – dealers and investors – through our mortgage purchase, credit guarantee and portfolio investment activities. Podobno pa velja verjento tudi za Fannie Mae. Omenjena Mac in Mae sta od države požegnani in ustanovljeni podjetji, sicer čisto klasični delniški družbi, za katere sicer država ne jamči nič.
Kakor pa je napisano, se ukvarjata s tem da odkopujeta posojila s hipotekami, jih malce zapakirata, in prodata na finančnem trgu. Če povem bolj enostavno. Ko kupiš hišo vzameš posojlo s hipoteko na hišo. S tem si dolžan posojilodajalcu. Le ta pa ta tvoj dolg proda naprej Fredie Macu, in tako dobi denar, da ga lahko posodi novemu komitentu, in tako naprej. Fredie Mac pa recimo 1000 takšnih posojil lepo zapakira v en lep paketek, in ga proda na finančnem trgu velikim in malim investitorjem, med katerimi je tudi Banka Slovenije. Za le te, je to dobra naložba saj je pokrita s hipoteko, kar nekako pomeni veliko varnost.
S tem je za hipotekarna posojila na voljo precej več denarja, kot če bi ga dajale le banke. Kar seveda vpliva tudi na ceno in obrestno mero.
Vse lepo in prav, dokler se ne pojavi par težav. Prva recimo je, ko se začnejo posojila odobravati za 100% vrednosti nepremičnine ali pa še malce več. In če sedaj cena nepremičnine pade, se zdi stanovalcu malce neumno odplačevati recimo 100K dolga, če je bajta vredna le še 80K. Naj si jo odnesejo, jaz pa se raje preselim v sosednjo za katero pač spet vzamem hipoteko. In to neplačevanje se potem preseli po verigi navzgor, do naše ljube banke Slovenije, ki recimo potem ne dobi anuitete od kupljenih hipotekarnih obveznic.
Če pa investitorji ne dobivajo več predvidenih plačil, pa postanejo malce bolj nezaupljivi, in denar se podraži. Še več. Če se nekemu vrednostnemu papirju spremeni bonitetna ocena, se lahko banki pokvari predpisana struktura naložb, ki jo mora potem popraviti. To pa stane. In smo spet pri podražitvi denarja na trgu.
Kakšne so pa posledice višje cene denarja na trgu, pa kdaj drugič.
Danes sem se oglasil v Ljubljanski Supernovi kjer sem pred časom videl da imajo Running sushi in wok bar. Usedeš se za mizo mimo katere se na dveh tekočih trakovih peljejo krožnički z raznimi jedmi. In si pač postrežeš kar ti paše. Zgornji tekoči trak je ogrevan, spodnji pa hlajen.
In kakor že ime pove se mimo vozijo sushiji, pa razne kitajske zadeve kot so pečena raca, ocvrto sadje, pekoče zelje, sojini kalčki, škampi, pečeni rezanci in kar je še podobnih prigrizkov.
[kaltura-widget wid="n1ua790cyk" width="410" height="364" /]
Kako jedi tečejo mimo, si lahko ogledaš na videu. Posneto z mobilnikom, zato je kvaliteta pač takšan kot je.
Seveda se ob takšni psorežbi, ki je verjento iz stroškovnega vidika kar ugodna, poraja kup vprašanj. Kako obračunavajo koliko kdo poje, in kako poskrbijo za polnjenje tekočega traku. Ok, naj kar takoj ugotovim, da zelo verjento sploh nič ne komplicirajo. Pri obračunavanju so lepo prešaltali na metodo “all-you-can-eat”. Polnjenje tekočega traku pa gre verjetno bolj poobčutku kuharja, kot da bi kaj veliko komplicirali.
Ampak poklicna deformacija, mi pač ne dovoljuje, da ne bi pomislil na še kakšno možnost. Še najbolj simpl bi bila, da bi bili krožnički označeni s črtno kodo ali rf čipom. Nato pa vse skupaj prepustiš računalniku. Ker bi na krožničke nalagali po navodilih računalnika, bi tako vedeli v vsakem trenutku kaj se na katerem krožničku nahaja. Sedaj je treba samo ob mizah namestiti senzorje, ki zabeležijo prevzet krožnik. Pri črtni kodi, bi bilo to malce problematično, ker bi se lahko goljufalo, pri rf-ju pa bi to lahko zelo lepo potekalo. Če pa pozabimo na obračunavanje, bi pa z črtno kodo komot sledili porabljenim jedem, saj se vsak krog vsi zapeljejo mimo enega mesta, kjer bi jih pač sledili, ali so še gor ali ne.
Seveda to lahko dodatno razdelamo s sistemom avtomatskega odstranjevanja prestarih jedi. Če se neka račka že dve uri pelje okrog, orda ni več primerna za zaužitje, in bi jo sistem lahko odstranil. Računalniška podpora bi tudi poskrbela za pravilno načrtovanje, saj bi lahko na osnovi statistike porabe določenih jedi v posameznem intervalu dneva, v naprej poskrbela za pripravo ustreznih količin posamezne hrane. Itd…
Ampak verjento si vsi želimo, da se v našem baru bolj spoznajo na kuho kot na informatiko. Mar ne?
Poglejmo, kako so na SI.com zadeli v napovedih medalj slovenske dosedanje medalje, in kako nam kaže za naprej.
Srebrna Sara Isakovič
200-meter freestyle
G: Katie Hoff, U.S.
S: Annika Lurz, Germany
B: Federica Pellegrini, Italy
Bronasta Lucija Polavder
78+ kg (171.5+ lbs.)
G: Tong Wen, China
S: Anne-Sophie Mondière, France
B: Tea Donguzashvili, Russia
B: Maki Tsukada, Japan
Bronasti Rajmond Debevec
50-meter rifle, 3 positions
G: Jia Zhanbo, China
S: Artur Aivazian, Ukraine
B: Maik Eckhardt, Germany
Zlati Primož Kozmus
G: Ivan Tsikhan, Belarus
S: Krisztián Pars, Hungary
B: Primoz Kozmus, Slovenia
Skratka povsod so falili. Še najmanj pri našem zlatem Primožu. Upajmo le, da se pri Petkovšku niso zmotili!
G: Mitja Petkovsek, Slovenia
S: Li Xiaopeng, China
B: Kim Dae Eun, South Korea
Imam GPS logger (Globalsat DG-100), ki jasno pride brez podpore ca naše drage Mace. Ampak še preden sem ga kupil, je prijatel google nametal nekaj idej za rešitev tega problema. Naj ob tem dodam, da tudi inštalacija na Windozih ni šla ravno glasko skozi, in sem se kar namučil.
Inštalacijo na Maca pa sem se lotil z navodili LoadMyTracks now supports the Globalsat DG-100 on Mac OS X. Najprej inštalacija USB to serial kontrolerja od Prolifica. Ki se je kao končala ok, ampak po restartu v System Profilerju ustrezne naprave kar ni bilo.
Prijatelj google me je nekako napotil na to, da potem kot root v shelu izvedem: kextload /System/Library/Extensions/ProlificUsbSerial.kext in sedaj zadeva čudežno deluje. Kaj bo po rebooto, se mi ne sanja.
Jup. Tudi na macu ni vse enostavno. Ampak dela :-))
Finance poročajo, da je sedaj klipping zakonsko urejen.
Kot enega glavnih razlogov je navedeno, da bodo sedaj lahko avtorji lažje prišli do nadomestila. Ok, to je smiselen razlog, in je čisto ok, če se to uredi. Individualno dogovarjanje med agencijami, avtorji in založniki bo kljub temu še vedno mogoče, se pa z nekim zakonom lahko zmanjšajo transakcijski stroški. Tako kot recimo pri obveznem avtomobilskem zavarovanju. Po pravici povedano, pa se mi problem klippinga ne zdi toliko pereč, da bi dejansko potreboval zakonsko ureditev, oz. je do sedaj čisto ok laufalo.
Popolnoma nesmiselno pa je, da se ob tem uvedejo še licence za klipping. To dejansko pomeni zapiranje trga za nove ponudnike, oziroma za oteževanje vstopa v panogo. To pomeni predvsem zmanjšanje konkurence s tem pa višje cene. In predvsem “monopolistični bonus”, ki ga bodo lahko pokasirali obstoječi ponudniki.
Nas spomnim, da so nekaj let nazaj imeli avtoprevozniki podobne ideje o omejevanju vstopa v panogo. V nacionalnem interesu seveda. Na srečo jim takrat ni uspelo. No te klipingaši imajo očitno precej boljše lobiste.
