Prejšnji teden smo imeli sejo na temo “prijateljev v stečaju”.

[youtube uQZ_veuS7ig]

Poanta, ki sem jo želel izpostaviti pa je, da imamo resne probleme z našo državo, ki so jo ugrabile takšne in drugačne elite. In zato zadnjih par let stopicljamo na mestu. Na vsako spremembo se odzove ceh, ki si je tisti teritorij prisvojil. Ceh? Kateri ceh? Polno jih je. Socialni dialog so prevzeli sindikati. Zdravniki zdravstvo. Se spomnite odzivov na spremembe normativov v šolstvu? Sodniki? Župani?

In kdo je najbolj odgovoren? Tisti, ki smo izvojeni in nam je ljudstvo zaupalo, da bomo v njihovem imenu in z njihovim pooblastilom sprejemali zakone, ki bodo zagotavljali blagostanje vsem ne le posameznim elitam. In zaradi ljudi, ne sprejemam teze, da se poslanci ne smemo vtikati v pravosodje, oz. v katerikoli ceh. Zato je mojo osrednje sporočilo, da če ne znajo porihtati sami pri sebi, potem bo pač nekdo moral porihtati nekdo drug. Tudi pravosodje.

Seveda pa nisem mogel mimo našega, poslanskega, ceha. Kjer očitno tudi sami nismo pripravljeni na spremembe. In, če sami pri sebi nismo sposobni porihtati, kako naj porihtamo drugje.

Tekst je spodaj, sem pa v samem govoru nekaj še vmes dodal.

Prijatelji v stečaju. Prijatelji v privatizaciji. Prijatelji v orožju. Na kratko, prijatelji v zločinu. Zločinu nad državo in državljani.

In rezultat? Metanje davkoplačevalskega denarja v podjetja, pod krinko ohranjanja zdravih jeder, namesto da bi zdrava jedra rešili preko ustreznih stečajnih postopkov. Vendar bi ustrezni in pošteni stečajni postopki zahtevali strokovno in trdo delo, za enako plačilo, kot se da zmeniti na kakšni večerji ali vrtni zabavi z žarom ter kvalitetno buteljko.

Prijatelji v privatizaciji. Katere rezultat so bančne bilance in račun izstavljen vsem davkoplačevalcem. Rezultat je pajdaški kapitalizem, ki ni bil naključje, je le realizacija načrta posameznikov, ki so pravočasno uvideli pomen tranzicije, ter svojega mesta v njej.

To sejo razumem kot že napovedano uporabo vseh političnih sredstev. Ampak nisem jezen zaradi tega. Ravno nasprotno. Dejansko je potrebno uporabiti vsa politična sredstva, za boj proti zločinom nad državo in državljani. Izgubljeno popoldne v tem državnem zboru ni nič v primerjavi z izgubljenimi desetletji celih generacij.

Ne morem pa se znebiti občutka, da vsi te okostnjaki padajo sedaj iz omar le zato, ker je začelo zmanjkovati miljonov, da bi si jih pajdaške elite še naprej razdelile. Deli in vladaj, je znan rek. Ampak apetiti nekaterih so neizmerni, in počasi zmanjkuje plena za razdelitev. In to je razlog za vse te afere. Žal ni razlog v tem, da bi začeli delovati bolj ozaveščeno. Razlog je žal precej bolj banalen. Zmanjkuje plena.

Vendar moramo na to gledati kot na priložnost. Da na pogorišču finančne krize sprejmemo rešitve, ki bodo postavile trdne temelje za naprej. Na fiskalnem področju je to zlato fiskalno pravilo. Na področju insolvenčne zakonodaje in delovanje pravosodja pa sem vesel, da lahko dr. Pličanič nadaljuje svoje začeto delo v prejšnji vladi, kjer počasi že žanje rezultate. Če smo imeli v prejšnjih obdobjih občutek, da se preganja le kurje tatove, se danes ta občutek že menja.

Seveda so vlada in ministri imenovani politično, tako da prenos ministrov iz vlade v vlado ni ravno za pričakovati, vendar bi malce več kontinuitete pri posameznih projektih bilo zelo zaželjeno. Verjamem, da imajo zunaj Slovenije pogosto problem razumeti, kako se lahko v treh letih, 4x zamenja pristop k privatizaciji ali reševanju krize. Kljub temu, da so menjave vlad tudi pri njih običajne.

Pa da se vrnem nazaj k prijateljem v zločinu, pardon, stečaju. Preveč naključij je bilo, z jasno agendo, da bi lahko pristali na tezo o naključjih. Bolj verjetno je šlo za cehovsko akcijo, kjer si ceh postavi svoja pravila, v svojem interesu. Seveda tudi cehovsko urejen sistem lahko dobro deluje, v kolikor je ceh podrejen moralnim pravilom in skupnim vrednotam. Verjamem da niso vsi člani ceha slabi. Verjamem, da je večina dobra. Vendar če ceh ni sposoben sčistiti svojih vrst, da bi deloval v skladu z našimi skupnimi vrednotami, je potrebna zunanja intervencija. Če je dotični ceh tega sposoben, naj pokaže čim prej. Če ne, naj bo tiho, ko bo to uredil kdo drug namesto njega.

Je pa seveda vprašanje, koliko imamo poslanci pravico moralizirati o drugih cehih, če še svojega nismo pripravljeni urediti. Paket za očiščenje politike, imenovan Mr. Musculo, je padel. Princip preferenčnega glasu, ki bi volilcem dejansko omogočil odločilno vplivati na izvolitev konkretne poslanke ali poslanca, je obtičal v predalu. Koliko poslancev daje prednost načelom, pred strankarskimi navodili? Lastnemu razumu pred strankarsko disciplino?

In ob vsem tem, morajo naši državljani še poslušati, da so porabili več kot so ustvarili. Pri čemer so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. Poslali so LDS in Zares na smetišče zgodovine, ko so si to zaslužili. Poslali so SDS v opozicijo, ko le ta v celotnem mandatu ni naredila koraka naprej pri transparentni privatizaciji in prepotrebnih strukturnih reformah. Kaznovali so SD, ko je Pahorjeva vlada na svetovno finančno krizo odreagirala kot da bi z bencinom gasila požar. Ne, niso državljani porabili več kot ustvarili, vsaj ne večina njih, porabili so ugrabitelji te države, ki so zaupanje državljanov izkoristili v lastno korist. Državljani to prepoznajo in ustrezno odreagirajo.

To moramo storiti tudi mi, in to mora storiti tudi sodstvo. Pravosodni sistem deluje, napredek obstaja, nič pa ne bo škodilo, če se tempo še malo izboljša.