V letu 2015 bo slovenski proračun predvidoma prvič prestopil zanimivo mejo. Za obresti bomo plačali več, kot bo znašal proračunski primanjkljaj. Kar pomeni, da bo celotna dodatna zadolžitev se porabila le za odplačilo obresti (pa še to ne bo dovolj), torej se ne zadolžujemo več za morebitne nove naložbe, ki bi spodbudile gospodarsko rast, odprle nova delovna mesta ali izboljšale nivo javnih storitev. Kar pomeni, da od te dodatne zadolžitve v prihodnje ne moremo pričakovati nobenih “donosov” seveda pa bomo plačevali obresti.

Moje poslansko vprašanje se tega sicer ni dotikalo, je pa to dodaten razlog, zakaj je potrebno, da v Sloveniji nujno potegnemo ročno zavoro pri dodatnem zadolževanju.

[youtube Rl8rTv3F6OM]

Dokler ne bomo imeli proračunskega presežka, se bomo morali zadolževati že za tekočo porabo. Ker pa hkrati zapadajo tudi v preteklosti najeta posojila ali izdane obveznice, se moramo zadolževati tudi za poplačilo le teh. Zaradi razmer na finančnih trgih in glede na bonitetno oceno Slovenije se v zadnjih letih obrestna mera zvišuje. Pri refinanciranju dolgov je v bistvu pomembna le razlika med prejšnjo in novo obrestno mero. Če smo bili prej zadolženi po recimo 3% in se na novo zadolžimo po 6,5% to pomeni za vsako milijardo dodatnih 35 miljonov obresti na leto. Drugo leto zapade malce več kot 3 miljarde starega dolga. Kar pomeni, da bi ob zgornji predpostavki se obresti povečale za cirka 100 miljonov EUR, samo za ta del refinanciranih posojil. 100 miljonov je polovica nepremičninskega davka.

Moje poslansko vprašanje je torej usmerjeno v pridobitev informacije, po koliko smo bili zadolženi sedaj. In ali ni morda čas, da razmislimo o kakšnem drugem, cenejšem viru.