Nova zadolžitev Slovenije, za miljardo in pol, po 4,84% letne obrestni meri. Na prvi pogled izgleda obrestna mera nizka, ampak ob tem ne smemo spregledati, da gre za 3-letne obveznice, kar ne smemo mešati z recimo 10-letnimi, kjer so bile obrestne mere pri zadnjih zadolževanjih višje. Nekateri mediji poudarjajo, da gre za drago, pre-drago zadolževanje. Premierka poudarja, da je za suverenost upravičeno plačati malce več.

Pa vendar se meni to ne zdijo prava vprašanja. Pravo vprašanje je, zakaj smo se sploh zadolžili. Kot vemo, moramo drugo leto zorganizirati malce manj kot 5 miljard svežega denarja. Večina tega se bo porabila za poplačilo zapadlih dolgov, se pravi podaljšujemo že sprejete dolgove. Del pa bo seveda šel za kritje proračunskega primankljaja.

Tale zadnja zadolžitev torej ne bo pokrila tega, kar rabimo drugo leto. Sploh ne, glede na obrestno mero in ročnost. Obrestna mera tudi ni tako ugodna, da bi lahko rekli, da gre pač za ponudbo, ki je ne moreš zavrniti.

Hkrati pa po besedah finančnega ministra in predsednice vlade, nimamo likvidnostnih težav. Zakaj smo se torej zadolžili?

Ok, vsekakor je smiselno, da se del tega porabi za izplačilo plačnih nesorazmerij, ki jih je zakuhala Irma Pavlinič Krebs. Bodo veseli javni uslužbenci, pa še obresti so nižje. Pa še vse skupaj zapremo v letošnjem letu.

Priznam, ena mojih prvih misli je bila, da se za tri leta zadolžujemo zato, da se pač problem prestavi na naslednjo vlado. Ampak, glede na to, da nas v prihodnjem letu čaka iskanje skoraj 5 miljard, no sedaj le še 3 miljarde in pol, to ni ravno dobra razlaga. Ker s tem si vlada zagotovi par mesecev finančnega miru, nikakor pa ne do konca mandata.

Glede na to, kaj nas pa čaka v petek 13ega, pa lahko tudi špekuliramo, da vlada že zbira denar zaradi potrebnih dokapitalizacij v državnih bankah. Jup, v ptetek 13ega baje pridejo rezultati bančnih stress testov. Če je ta špekulacija upravičena, potem je jasno, da bodo rezultati slabši kot se je pričakovalo, pa vendarle ne dovolj slabi, da bi se zatekli k ESM.  Kar je, kar se mene tiče, tista najslabša možnost. Ker bo stimulirala status-quo.

Če je namreč uporaba sklada ESM zelo verjetna, potem takšna zadolžitev nima smisla, ker lahko tam dobimo denar ceneje.

Skratka tale zadolžitev, po manjšem razmisleku, več vprašanj odpira, kot jih zapira. Še posebej povezano s skrivnostnim posojilodajalcem.

Se je pa potrebno zavedati, da je zadolževanje zgolj posledica, ne vzrok. In je tarnanje nad zadolževanjem, tarnanje nad tem, da imamo razbit avto, namesto da bi si priznali, da smo z zlizanimi gumami, šli na mokro cesto malce okajeni. Problem zadolževanja je predvsem problem prevelike javne porabe.

V naslednjih letih, bo Slovenija samo za obresti namenila več kot bo znašal proračunski primankljaj. Kar pomeni, da bo vso novo zadolževanje šlo za poplačilo obresti. Ne zadolžujemo se več za morebitne razvojne projekte, nova delovna mesta ali socialo (pa da bo jasno, vse to je nesmiselna javna poraba, kjer porabljamo več kot ustvarimo, ampak se je vsaj lepo slišalo) ampak se zadolžujemo, da plačujemo obresti za dolg. Ki s tem le narašča, in obresti so čedalje višje. Gre za spiralo, ki je elegantno ne bomo mogli rešiti. Potrebno jo bo rešiti tako, da jo presekamo.

Presekamo? Evo, tri ideje:

• ESM sklad – skupaj z vsem, kar prinese, se pravi precej bolj pogumna konsolidacija javnih financ.
• privatizacija – za cirka 5 miljard. Zniža zadolžitev in prinese pozitiven signal vlagateljem.
• tehnična vlada s trojkinimi svetovalci – omejen mandat za dve leti. Da se spuca, kar je potrebno spucati.

Najslabša rešitev za Slovenijo pa bo, če se bomo zadržali pri dosedanjem načinu. In nas bodo pozitivni signali okrevanja zunaj, in ne pri nas, uspavali, češ, saj gre na bolje. In ja, naši dragi Alenki sem prejšnji teden dal zaupnico. Zaradi obljub, ne zaradi minulega dela. In med obljubami je tudi ta, da nas težko delo šele čaka.