Dva dneva politike
Glede na čas, ki sem ju zadnja dva dneva preživel v Državnem zboru, je prav, da kaj o tem tudi zapišem. Sejo odbora za finance in monetarno politiko smo začeli v petek ob 11:00 in jo končali naslednji dan ob 3:30. 16 ur in pol, vmes pa pol ure odmora za kosilo, po prvih dveh urah. Od takrat naprej pa brez odmora. Seveda pa se je petek zame začel s prvim sestankom ob 8:30, potem pa naprej do 3:30. Po kakšnih 3 urah spanja (pot sem pa tja, zajtrk, pa itak ne moreš zaspati, ker imaš glavo polno misli) pa smo nadaljevali v soboto ob 11:00 in zaključili “že” ob 22:00, se pravi smo v soboto imeli “le” 11 ur.
[youtube v_ydnG3OIx0]
Obravnavali smo proračun 2015, davek na nepremičnine, proračun 2014 in zakon o izvrševanju proračunov 2014/2015. Ok, nobeno presenečenje ni, da je večina debate bila “politične”. Se pravi bolj kot dejanskemu spreminjanju dokumentov v obravnavi, je bilo izražanje stališča do njih, s tem povezanimi politikami, trenutnemu stanju in seveda političnemu boju. Ampak bi bilo hudo narobe, če bi celotno razpravo označili za takšno.
Sploh razprava okoli obeh zakonov, se pravi davku na nepremičnine in zakonu o izvrševanju proračunov, je bila precej vsebinska. In koristna. Nenazadnje smo v obeh primerih razčistili marsikatero vprašanje, kar je precej bolj pomembno za opozicijo, ki pa kljub temu obema zakonoma nasprotuje, kar je čisto ok, saj so opozicija. Koalicija je pa tako ali tako večino vprašanj razčistila že v predhodnih korakih, se pravi koalicijskih usklajevanjih, ki v bistvu niso nič kaj prijetnejša in manj naporna kot tale na odboru.
[youtube uVIrbKP55Uo]
Smo pa v obeh primerih tudi upoštevali par predlogov oz. pripomb opozicije. Bodisi, da smo pustili odprtih par členov, tako da smo podprli amandma opozicije, da se do plenarnega zasedanja pripravijo še dodatna pojasnila ali se sama dikcija člena ustrezno prilagodi, da bo rešitev boljša. Smo pa tudi v celoti zavrnili koalicijsko že usklajen člen, ki tak sploh ne bo mogel več nazaj not, in pa razčistili kaj in kako je z zakonom o glavnem mestu Slovenije. Sploh ta del je zanimiv, kako od popolnoma nedolžne razprave predstavnika SLS, ki bi bila lahko klasičen politični nastop, saj je jasno, da SLS pač zagovarja bolj ruralne predele, in bi jih koalicija čisto običajno povozila, pridemo do parkirišč za veleposlaništva in nato v debato “when the shit hit the fan”, ko se na dan privlečejo razni “zapisniki” ter se debati priključijo prve strankarske linije. Za veliki finale pa ugotovimo, da je vse skupaj že itak urejeno in predvideno z zakonodajo, iz časov pred Janševo vlado (kar je enim zelo pomemben argument) in je potrebno le izračunati predvidene izračune in imamo odgovor na dlani.
[youtube w321Pn-Nj9g]
In ja, bilo je naporno. In ja, če se kdo sprašuje, ali smo še pri pameti po toliko urah, je odgovor, da bolj kot bi si predstavljal. Seveda se začnejo zamenjevati besede, pozablja se odklapljat od mikrofona, izgublja se fokus, kar je sploh v zaključku, ko se obravnavajo amandmaji, precej pomembno, ampak gre. Tudi na koncu, vsi utrujeni, verjamem da smo vedeli o čem se gre, in bili sposobni razpravljati.
Tukaj moram nujno dodati pohvalo ministru Čuferju, ki je v soboto bil praktično ves čas z nami, in je dal državni sekretarki, ki je z nami vztrajala v petek, frej sobotno popoldne in večer. In po moje se mu je kar fajn zdelo, ko ga je v nekem trenutku SDS, ki ga sicer interpelira, začela braniti in se zavzemala za višanje pristojnosti.
[youtube Tql2w9hcY-0]
Sploh pri nepremičninskem davku je bilo tudi kar nekaj zunanjih razpravljalcev, ki so seveda tudi dobili besedo, so pa verjetno tudi dobili malce boljši vpogled kako to izgleda v državnem zboru. Najprej so se seveda načakali do prave točke, nato pa še, da so dobili besedo. In upam, da sedaj malce bolj razumejo, kako vse to poteka. In, da dejansko debate v državnem zboru potekajo, tudi vsebinske, ne le politično nategovanje sem ter tja.
No, to smo dali skozi. V ponedeljek pa do četrtka sledi plenarno zasedanje, na te iste teme, pa še kakšno dodatno. Znova po cel dan, čeprav bo z izjemo četrtka, tokrat omejeno na neko normalno večerno uro, do 22:00 se mi zdi. V četrtek pa dokler bo pač potrebno.
Ali torej lahko po novem pričakujemo, da bo stanovanje v katerem stanuje moj otrok obravnavano kot rezidenčno? Pa prosim brez dodatnih 160 EUR takse, kolikor naj bi stal vpis služnosti …
Ne vem še. Upam, da bodo tudi ostali razumeli velikost tega problema, in me podprli.
Jaz vem samo to, da če se to ne spremeni bo politika s tem dregnila v zelo nevarno osje gnezdo. Vsaj na kmetih je tako, da se lastništvo na otroke prepiše šele ob smrti.
Očitno bo tudi zakon o obdavčenju nepremičnin po stari novoslovenski navadi z vsemi izjemami izgledal kot ementalec. Vsaj v tem se približujemo Švici, a kaj, ko zakon ni sir, da bi ga lahko tržili.
Janez, ne vzemi tega osebno, ne poznam tvojih razmer, odgovarjam zgolj na zapisane ideje, pod katere bi se žal z veseljem podpisalo na desettisoče volilcev.
Gre večinoma za državljane starejše generacije, ki se jim je tekom let nabralo po več nepremičnin (lastni projekti z YU samoodplačljivimi krediti, Jazbinškov zakon, dedovanje ipd.).
A se kljub temu, da imajo v lasti 3 ali 4 nepremičnine, počutijo po eni strani prerevni, da bi plačevali davke (v marsikaterem primeru je njihov edini priliv pokojnina ali pa podpora), po drugi strani pa se grejo “veleposestnike”, ki milostno tolerirajo svojem naraščaju bivanje v svojih objektih, brez pogodb in na lepe oči, ali pa oddajajjo na črno (2/3 najemov v RS je na črno).
Praviš, da se lastništvo na kmetih prepiše šele po smrti. Morda zdaj, včasih pa je bilo tako, da je starejši, ko je prišel čas, prepisal grunt na ta mlade in si s pogodbo zagotovil pravico do preužitka. To je slovenska tradicija. Kosovska tradicija pa je, da čičo do svoje smrti komandira celotnemu klanu, tudi 4 generacijam. Gremo v to smer?
Kakšen je torej status tvojega potomstva (predvidevam, da gre za odrasle ljudi)? Če niso lastniki, so lahko torej le najemniki, kar pomeni, da za davčno izjemo ni nobenega razloga, tudi če najemnina znaša 0 EUR. A v mnogih primerih žal niso niti najemniki, so brez pogodbe in odvisni zgolj od dobre volje novodobnega patriarha. Kdaj bo torej tvoj potomec in njegova partnerica uredila svoj status in se osamosvojila, šele pri njihovih 60-ih letih, če ti bo zdravje služilo?
In po drugi strani, ali je odgovorno prepuščati urejanje teh zadev državi (sodišču) po svoji smrti?
Pogosto gremo po istem principu, sprejme se nek zakon, ki v državah EU v takšni ali drugačni obliki že obstaja, se ga napiše “po naše” (izumljanje tople vode), nakar se mu doda na desetine izjem, bodisi v zakonu ali podzakonskih aktih, nakar je rezultat: “Spreminjamo, da ne bi ničesar spremenili”.
Naj še jaz zapišem en kmečki primer:
V hlevu se je v zadnjih 22 letih nabralo gnoja do vratu.
Pa ne po zaslugi mlajših generacij.
Treba bo počasi začeti kidat in odvažat na njivo.
Brez izjem.
Janč, vsak si sam izbere kako bo živel. Ali kot partiarh ali pa na tvoj način. Se strinjaš?
Moji otroci lahko živijo brezplačno v mojih nepremičninah, dedovali bodo pa otroci ali pa vnuki. Če pa se otrokom vmes kaj zgodi ne želim, da premoženje pristane v roka njihovih žena, ki bi se potem morebiti znova poročile s kom drugim.
Poznam pa konkretne situacije, ko so ljudje podedovali idealni delež na neki nepremičnini v kateri živi drug sorodnik. Od tiste nepremičnine nimajo nič, niti je ne morejo prodati. Ali je sedaj pravično, da plačujejo 5x večji davek na to?
Nihče se nima pravice vtikati v to, kaj počneš ali česa ne počneš s svojo lastnino.
Ne vidim pa nobenega razloga, da bi država takšno prakso spodbujala z davčnimi olajšavami in izjemami.
Še posebej ne, ker v takšnih primerih ponavadi objektov ne vzdržuje nihče – snaha najbrž ne bo investirala večjih zneskov v hišo, za katero ne ve, čigava bo.
Z objekti, ki imajo zaradi dedovanja (nujni deleži ali pa dedovanje bratov in sester, ko otrok ni) ali denacionalizacije tudi po 5 ali več lastnikov, so pa križi, preden se vsi lastniki dogovorijo, še posebej če so razseljeni po svetu. Ampak z davkom na nepremičnine to nima prav nič opraviti. Lastniki lahko (skupaj) objekt prodajo ali pa dajo v najem in plačujejo davek. Če v objektu že nekdo stanuje, toliko lažje. Tudi če je socialen primer, v tem primeru mu bo pač država doplačevala najemnino.
Problem pa nastane, ko v nepremičnini še vedno živi eden od lastnikov in je hkrati tako zapufan, da bi po prodaji ostal na cesti, ker se je na njegov delež že zdaj usedla banka in davkarija. Kako boš pa to rešil? Boš vseeno obdavčil ostale lastnike po skoraj 4x večji stopnji?
Mene pa močno zanima, kako kaj namerava vlada reagirati na razkritje barabij pri cenitvi stavb vplivnežev?
Ali se kaj razmišlja v smeri, da se cenitev po kvadraturi večjih objektov v zasebni lasti v doglednem času ponovi, ali boste le pogledali vstran?
Pravtako me zanima, ko ima vlada polna usta govora o polnjenju proračuna, ali je že kaj začela krpati luknje tam, kjer denar na veliko odteka? Samo Inštitut za razvoj družbene odgovornosti (MB) je v zadnjih parih kriznih letih prejel skoraj 700.000 EUR. Koliko je takšnih humanistično družboslovnih priseskov na državo? Na desetine, morda stotine?
janč – v neformalnih razgovorih nam je bilo zatrjeno, da so vsi, v javnosti odmevni primeri, že preverjeni in urejeni. Upam da res.
Sicer pa ta problem, davčnih utaj, obstaja pri vseh davkih. Vlada se jih bo morala ustrezno lotiti.
http://www.zurnal24.si/hise-nepremicninski-davek-zakonodaja-etaze-clanek-213096
Točno to o čemer sem govoril. Brez komentarja. Enostavno sramota, da mora nek laik to razlagat ljudem na oblasti…