V zadnjem času so se pojavile kritike rešitve, ki smo jih sprejeli ob sprejemanju ZBan. Najbolj sporna je seveda določba okoli brisanja imetnikov podrejenih obveznic. Recimo v Financah. Moram priznati, da sem kar nekaj časa razmišljal, ali sploh zapisati ta zapis ali ne. Ampak tisti trenutek, ko svojega mnenja ne bom več pripravljen javno objaviti, obrazložiti, zagovarjati pa tudi pod težo argumentov spremeniti, tisti trenutek nimam v parlamentu kaj več početi.

Osebno nimam popolnoma nobenega problema glasovati kontra predlogom ministrstva ali koaliciji. Nazadnje sem to naredil pri ZDavP. Kjer sem tudi obrazložil svoj glas. Tam sem glasoval proti, zaradi tega, ker menim, da gre dejansko za ustavno sporen zakon. Pri ZBan tega mnenja nisem delil. In sem ga in ga še vedno podpiram.

Ko nekaj časa spremljaš zakonodajni postopek v Državnem zboru vidiš, da je pregovor “dva pravnika, tri mnenja” resničen. Da imata pravna služba vlade in zakonodajno-pravna služba Državnega zbora pogosto različna pogleda na isto zadevo, ni nič neobičajnega. Kar pomeni, da smo poslanci glede tega prepuščeni samemu sebi. Prebereš vsa mnenja in se odločiš. Moja čisto osebna ocena je, da je zakonodajno-pravna služba DZ vseeno bolj neodvisno strokovna kot vladna služba. Ampak to je pač moja ocena. Slepo ne verjamem pa niti eni niti drugi. Te pa tako ali tako potem v svojih mnenjih napotijo na drugo gradivom, recimo dosedanje razsodbe ustavnega sodišča in potem pač predeluješ, dokler si sam pri sebi ne izoblikuješ dovolj trdnega mnenja. Le to je seveda lahko napačno. Zato pa nas je v parlamentu 90. Ni vrag, da vsi pa res ne bomo vsega spregledali.

Continue reading “Dileme o ZBan”

V četrtek 12ega, namesto v petek 13ega, smo bili deležni predstavitve rezultatov pregleda kakovosti sredstev in stress testov bank. V javnosti se je govorilo predvsem o stress testih, ampak še bolj kot te, je bil pomemben pregled kakovosti sredstev.

Pregled kakovosti sredstev bank namreč odgovori na vprašanje, kako realno so ovrednotena bančna sredstva, krediti, zavarovanja, terjatve. Od tukaj namreč izvira luknja. Če sproti vse vrednotiš tako kot je potrebno, imaš tudi sproti ustezne odpise in temu primerno izgubo. In se ti vse skupaj ne nalaga do nekega trenutka, ko vse skupaj poči in se prikaže luknja v vsem svojem obsegu.

Continue reading “Mojih 5¢ o bančnih miljardah”

Zakon o SDH ima sedaj že kar dolgo brado. Sprejet je bil v času Janševe vlade, deležen pa je bil tudi groženjo referendumu, ki pa ga je na koncu ustavno sodišče prepovedalo. Padle so mnoge težke besede. Ob osnovanju nove koalicije je bilo dogovorjeno, da se bo koncept SDH ohranil, s to razliko, da se lastništvo ne bo preneslo na holding. Kar je sicer malce smešno, saj holding nekako pomeni, da gre za podjetje, ki ima v lasti druga podjetja, ampak to so bolj podrobnosti.

Temeljna ideja SDH je, da se centralizira upravljanje državnega premoženja. Ker sedaj so deleži razpršeni po raznih pravnih subjektih države in paradržave, kar močno otežuje predvsem dogovarjanja z morebitnimi kupci, to pa seveda tudi niža ceno.

Predstavljajte si, da prodajate avto, in ga odpeljete na SRV (sejem rabljenih vozil). Mimo pride morebitni kupec, si avto ogleda, opravi skrbni pregled (kot se temu reče v primeru podjetij), odpeljeta se na testno vožnjo. Vse ok. Spogajate se za ceno. Ampak po uporabi vseh pogajalskih trikov na obeh straneh, oba izmučena, končno dosežeta sprejemljivo ceno za oba. Si podata roko, ampak še preden ju spustita, poveš, da se moraš še z ženo pomeniti. Kva??? Če ste že kdaj bili na avto sejmu, potem veste, da ste lahko zelo veseli, če boste po tem celi zapustili sejem. Tako se pač ne dela. Če nekaj prodajaš, če se pogajaš, potem kupec logično pričakuje, da je posel po koncu pogajanj sklene.

Continue reading “Težave s SDH”

V petek smo najprej na odboru nato pa na seji državnega zbora, sprejeli še novelo zakona o javnih financah, s katero bo vlada malce bolj pripravljena počakala petek 13ega, ko pridejo na dan rezultati stress testov. V bistvu smo sprejeli le to, da lahko vlada, po lastni presoji, poleg 1,2 miljarde predvidene v proračunu porabi še bančne depozite in se dodatno zadolži za cirka miljardo. Pri čemer je tista 1,2 miljarde že všteta v obe drugi številki. Suma sumarum naj bi država banke lahko dokapitalizirala za maksimalno 4,7 miljarde. 3,5 od tega iz depozitov, ki jih je država plasirala v banke preko depozitov, da jim je zagotavljala likvidnost, ker se je tuj kapital takrat začel pospešeno umikat iz slovenskih bank.

S temi depoziti se je v preteklosti rado špekuliralo. Sploh Pahor je pogosto rad jih omenjal, češ, saj nam ne gre slabo, imamo še rezervo. Ja, rezervo. Rezervo, ki je mrtev kapital, ker, če bi tisto potegnil ven, lahko banke kar zaprejo vrata. Ampak konverzija v kapital banke, se pravi dokapitalizacija, je pa možna. Ker denar na ta način ostane v banki, del se ga celo na ta način sproti, da ga lahko banka uporablja za dajanje kreditov.

Ampak bolj kot to, je bilo zanimivo primerjati dogajanje letos, z dogajanjem lani, ob sprejemanju zakona o slabi banki. Zelo podobne razmere, le položaj strank se je vmes obrnil. Opozicijske so v poziciji, in obratno.

In glej ga zlomka. Tako lani, kot letos je prišlo do obstrukcije, tako na odboru, kot tudi na seji državnega zbora.

Continue reading “Sanacija bančnega sistema”