Minister Križanič je tudi napovedal, da naj bi se kot davčna olajšava štelo tudi odplačevanje stanovanjskega kredita (glavnice in obresti) do cirka 600 EUR letno. Na prvi pogled gre za dobro in hvalevredno idejo, kar populistične neumnosti ponavadi so. Vsaj na prvi pogled.

Kaj me moti pri tej ideji?

Najprej poglejmo koliko dohodninske olajšave bo dobil nekdo, ki ima stanovanjski kredit na 10 let in koliko tisti na 20 let. Prvi očitno 10×600 drugi pa 20×600. Se pravi nekdo, ki se bo potrudil in z večjim odrekanjem poiskušal kredit čim prej odplačati, bo dobil manj, kot drugi, ki se odloči za bolj lagodno pot.

Kaj pa tisti, ki se je odločil najprej več let varčevati, šele nato pa zakreditirati za recimo 5 let, ali če ima premožnejše starše, ki mu bodo posodili kar sami? Takšen bo bil deležen skupno še precej manjših olajšav.

Kaj pa pomeni recimo 1000 EUR olajšave nekomu? Če sicer pade v najvišji razred, ki bi lahko bil 50% to pomeni 500EUR manj davka. Če imaš seveda tako visoke dohodke. Tisti z nižjimi pa pomeni to le 160EUR manj davka. Kdo jo je spet odnesel bolje?

Verjento bi bilo precej bolj pravično, če bi vsak državljan Slovenije dobil enkratno olajšavo ob nakupu stanovanja. Recimo tako kot, če bi 20 let odplačevanja kredita dobival po 600 EUR olajšave. Se pravi skupaj 12.000 EUR. In če to preračunamo še po želeni Križaničevi najvišji stopnji pride 6000 EUR. In ob tem se velja spomniti še starega ljudskega reka “kdor hitro da, dvakat da“.

Ali ne bi bilo torej bolje, da bi država, namesto da preko olajšav spodbuja počasnejše odplačevanje kreditov od česar imajo korist predvsem banke, lepo odveže mošnjo, in pomaga ljudem takrat, ko denar potrebujejo, se pravi ob nakupu. In to vsem po stopnji za tiste z najvišjo plačo. Enostavno dobi vsak državljan 1x ob nakupu stanovanja državno pomoč. Bo precej bolj zaleglo, kot če se nekaj okoliši preko davčih olajšav. Pa še, ker gre ravno za socialistično vlado, lahko vseeno določijo, da so do tega upravičeni le “revnejši”. Iz vidika proračuna je pač enako ali je 20×600 olajšav pri 50% davčni stopnji, ali pa 6000 EUR takoj, pa potem plačevanje polnih davkov.

Pri olajšavah potem jasno pride še do dodantih zapletov. Kaj če nekdo kupi drugo stanovanje. Ker je pač dobil 4 otroke, in je tisto prvo pretesno. Ali mu pripadajo olajšave tudi za tisti drugi kredit. Kaj pa če ne stanuje v tem novem stanovanju ampak ga oddaja? Kaj pa če je začel stanovati, pa se potem odselil v domačo vas? Kaj pa, če je bil kredit stanovanjski, porabljen pa za novega BMWja? Koliko novih inšpektorjev bomo pa zaposlili, da bodo ugotavljali ali je bil mercedes kupljen za gotovino stanovanje pa na kredit, ali morda obratno?

Nedomišljeno, nedodelano, utopično za povrh pa še čisto neuporabno. Zaradi davčne olajšave se ne bo nihče odločil za nakup stanovanja, kvečjemu ga bo potem malenkost lažje odplačeval.

Še moja pozicija. Imam še 10 let stanovanjskega kredita za odplačat, in bi mi takšna olajšava prav prišla. Do morebitne pomoči za nakup pa ne bi bil upravičen, ker verjento ne bom kmalu več kupoval. Pa navkljub temu se mi zdi ideja o davčni olajšavi za kredit neumna, čeprav bi jo z veseljem izkoristil.

Serija o Populistični neumnosti vlade:

• 1. del – uvod
• 2. del – davčna olajšava za tiste z nižjo plačo
• 3. del – nova davčna razreda
• 4. del – olajšave ob odplačevanju stanovanjskega kredita
• 5. del – luksuz
• to be continued ….

“Ker sem po naravi zmeren optimist mirneje spim v veri, da je bil predlog uvedbe novega dohodinskega razreda dober vladni piar, s katerim se je ponorčevala iz vseh nas; kot z mislijo, da nas vodijo osli.” – je zapisal L I B E R T A R E C v svojem postu Dohodninska farsa.