Entries Tagged as ''

Mrežni učinki Mercatorja – povzetek

Enak naslov kot tale post zapis nosi dokument, ki ga je nedavno odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide obravnaval v Državnem zboru. In ga pripenjam na koncu. Da je to obravnaval ta odbor je jasno, ker ga pač vodi članica SD. Odbor za gospodarstvo, ki bi nekako bil primernejši odbor, v tej predvolilni zgodbici očitno ni želel sodelovati. Je pa zanimivo natančno prebrati tale povzetek. Popolnoma jasno je namreč zapisano da bi “Podaljšanje Mercatorjevih plačilnih rokov za dva meseca bi imelo precej hujše posledice od razpolavljanja nabav. Zaradi podaljšanja plačilnih rokov bi postalo dokončno nelikvidnih okoli 330 Mercatorjevih dobaviteljev s skupno 10.000 zaposlenimi”.

Povzetek namreč omenja, da so obravnavali dva scenarija. Nič ne piše, kako so prišli do teh dveh scenarijev, zato lahko o tem le sklepamo. Prvi scenarij je “prepolovitev nabave pri slovenskih dobaviteljih”. To bi bil lahko scenarij prodaje tujemu prevzemniku, recimo Agrokorju. Drugi scenarij pa predvideva “podaljšanje plačilnih rokov Mercatorja za dva meseca”. To pa bi bil lahko scenarij, da se ga ne proda in nadaljuje bolj samostojno pot. Dvomesečno podaljšanje pomeni cirka podvojitev obveznosti do dobaviteljev, ki so konec leta 2012 znašale 588.491.000 EUR. Kar pomeni, da bi se na ta način Mercator pri dobaviteljih zadolžil za 500 mio EUR, kar zadošča za poplačilo dela dolgov. S tem postane špekulacija, da gre za scenarij neprodaje, kar potrjena. Saj se spomnimo, da mora prevzemnik Mercator dokapitalizirati z 200mio, da se odplača nujne dolgove bankam. Če ni prevzemnika, nima tega nikjer vzeti, razen dobaviteljem.

[Read more →]

Rezultat volitev

Levica je zmagala. Premočno. Ima ustavno večino. Glede na to, da je bila zadnja vlada v bistvu levo-sredinska, da je dvignila davke, da se je orng zadolžila, da gre razdolževanje podjetij prepočasi … je jasno, da se ima tej zmagi za zahvaliti zgolj Janezu Janši in SDS, ki je očitno izbrala napačno taktiko.

Kakorkoli obrnemo, vlada prav hudo prostih rok nima. Zahteve EU so jasne. Finančno stanje tudi. Po drugi strani pa so predvolilne obljube dokaj v nasprotju s pričakovanji EU, ki se že kar ponavljajo v priporočilih.

Na nek način je vladi Alenke Bratušek dejansko uspelo umiriti strasti v državi. Ampak z malo cinizma, ampak res čisto malo, lahko rečemo, da je to naredila tako, da ni nič naredila. Sicer smo zapisali fiskalno pravilo v ustavo, vendar se prav hudo v to smer nismo začeli gibati. So pa bili večji premiki na področjih, ki ga ljudje ne občutijo tako neposredno, toliko bolj ga pa občudijo razne elite. Sanacija bančnega sistema, s prenosom na DUTB in povezanimi razkritji podatkov o slabih kreditih, pač marsikoga boli. Še bolj pa razdolžitve podjetij, ki morajo biti tudi razlastninjenja lastnikov, ki so zafurali, kar pa se v resnici še ni začelo. Ampak te spremembe lahko pomagajo k zagonu gospodarstva in preko tega k okrevanju javnih financ, gre pa to zelo počasi.

[Read more →]

Kaj je to razdolževanje podjetij?

Pogosto se sliši, da so podjetja v Sloveniji preveč zadolžena. Toliko, da ne morejo več najemati novih kreditov. Ob tem, se bi vsaj kdo lahko vprašal, kam pa so šla sredstva, ki so jih podjetja z to prekomerno zadolžitvijo dobila? Kje so?

Prekomerna zadolžitev pomeni enostavno le to, da imaš razmerje med dolgom in kapitalom preveliko. In banka več ni sigurna, da bo svoj kredit dobila poplačan. Visoka zadolžitev pomeni visoke stroške za obresti, ki lahko podjetje hitro spravijo v rdeče številke. Če pa se zgodi najslabše, in gre podjetje v likvidacijo, lahko potem kapital ne zadošča za poplačilo in banki ostane luknja. Tipično je nekako varno razmerje pol:pol.

[Read more →]

Posledice žleda – nove poti

Ena zanimivih posledic žleda je, da se v gozdu že pojavljajo nove pohodne poti, stare pa se zaraščajo. Padlo drevje na obstoječe poti je namreč marsikatero naredilo neprehodno, in sprehajalci pač iščejo nove. Pa še spravljanje lesa povzroči svoje, tako da bomo na svoj račun prišli tudi kolesarji.

Je pa res zanimivo opazovati, kako hitro se vse to dogaja. Pot, ki je prejšnjo sezono ni bilo, dandanes že izgleda dobro uhojena. In tista, ki je lani zgledala tako, je jeseni skorajda ne bo več za opaziti. Bodo pa posledice verjetno vidne še zelo zelo dolgo. Ne glede na vse skladovnice, ki kar poganjajo naokoli, je na tleh še vedno zelo veliko debel. In nič ne kaže, da bi bila moja najlubša gozdna pot kaj kmalu prevozna, ker trenutno niti prehodna ni.

Pa preden me kdo napade, zakaj sam ne spucam, naj kar lepo povem, da bukve z metrskim premerom enostavno ne bom šel žagati. Sploh pa ne brez dogovora z lastnikom. Pa takšnih bukev je kar nekaj na poti. Čeprav te, bodo verjetno sčasoma odpeljali. Večji problem bodo tisti, ki se jim jih ne splača odpeljati. No, tam bom pa morda šel v kakšno akcijo.

Sicer pa, da ne bo pomote. Gozd še vedno ni najbolj varen. Ravno zadnjič je kašnih 20 metrov od mene na tla usekala ena orng veja. Tako, premera kakšnih 20 cm. Pred tem se je pač zahakljala nekje v krošnji. Potem se je pa naveličala viseti tam zgoraj.

 

Mit o ohranjanju delovnih mest

V zadnjem času se v kombinaciji z prodajo Mercatorja in ostalimi podobnimi dogodki omenja znana politična floskula, da je transakcija dovoljena le, če se ohranijo delovna mesta. Pa ne samo s privatizacijo. Tudi v ostalih zadevah je ohranitev delovnih mest tista mantra, ki se jo, politično gledano, splača ponavljati. Čeprav statistično gledano, smo pri tem sila neuspešni. Število nezaposlenih je zraslo na 120.000, in padec v zadnjem mesecu ali dvema je le sezonske narave. Res pa je, da zaradi politike ohranjanja delovnih mest, raje izgubimo celo tovarno kot le recimo četrtino delovnih mest v tovarni.

Ampak bistvo navdušenja nad politiko in ohranjanjem delovnih mest med večino politikov in žal tudi večino volilcev je drugje. Je le odsev tega, da ne verjamemo v to, da smo sposobni ustvarjati nova delovna mesta. Da nimamo poguma žal pa niti želje po novih pristopih, novih tehnologijah, novih oblikah sodelovanja. Večinsko smo za status quo. Da naj se nič ne spremeni. Namesto spodbudnejšega poslovnega okolja, ki bi omogočilo novo ustvarjalnost in nova delovna mesta, se zatekamo k dodatnim omejitvam in preprekam, da vsaj tega kar imamo, ne bi izgubili. Ampak to izgubljamo. Dokazano. In brez sprememb bomo izgubljali še naprej. Ne le tovarne, kupi poklicev so že izumrli. Svet se spreminja, in če se ne spreminjamo z njim, bomo izumrli. Kot dinozavri. Pa so se tudi dinozavri borili za ohranjanje delovnega mesta dinozavra.

[Read more →]

Ali bo Cerar nov Pahor?

Peter Frankl, ki ga zelo cenim, je v Financah objavil svoj pogled na trenutno politično situacijo, in napovedal da bo Cerar v bistvu Bratuškova, ki je bila Šušteršič. Poanta je v tem, da ne glede na obljube in predvolilna mnenja, po volitvah prav veliko možnosti ni. Tako je Janez moral iti s slabo banko, ki ji je pred tem nasprotoval (seveda sem ga pobaral o tem,in mi je lepo razložil kaj pa kako) in z njo se je potem morala sprijazniti tudi Alenka.

Omenja tudi obisk Alenke v Bruslju, ki jo je spremenil, in da bo istega deležen tudi Miro. Pri tem je škoda le v to, da se Alenka, Uroš in Janez niso že pred dvemi tedni skupaj prijateljsko vsedli z Mirotom in mu par zadev razložili. Namreč, bolj kot rineš v neko smer, težje je nato kurs obrniti. Sploh, če si na ta račun pridobil nove volilce.

Simptomatičen primer tega je zadnja Alenkina poteza glede zamrznitve privatizacije. Če to res ne vpliva na nič, je zamudila krasno priložnost, da bi bila tiho. Ampak tiho ni bila, ker smo pač v času predvolilnega boja. In računa, da bo s tem dobila glasove. Ki jih bo vse izgubila tisti trenutek, ko bo morala pojesti svojo besedo. Če bo slučajno prišla v parlament in vlado. Če ne bo, potem se bo problem rešil kar sam od sebe. Za njo. Račun te predvolilne histerije bomo poravnali davkoplačevalci. Spet.

Sam se z oceno Frankla ne strinjam. Sploh ni nujno, da bo Cerar postal Bratušek/Šušteršič. Nop. Precej bolj verjetno je, da bo Miro Cerar postal Borut Pahor. Človek, ki je tri leta skakal na vlak, dokler se vlak ni naveličal in skočil nanj. Ki je probleme odlagal in pri tem sanjal, da je krize zdaj zdaj konec. Ki je ob jedenju semenskega krompirja se tolažil, da bo hitro minilo, pa da bo potem tudi iz olupkov kaj zraslo. Ki je dejansko denar za sanacijo bank si sposodil, ga dal v banke, vendar sanacije ne izvedel. In potem so banke imele kupe državnih depozitov, ki so v bilancah lepo izgledali, vendar omogočali da se bančna luknja veča in veča.

In Miro Cerar ima potencial da postane Borut Pahor. Je dovolj odmaknjen od realnosti. Do sedaj je živel v svojem akademskem krogu, obdan z ljudmi, ki jim je ključen ugled (pa karkoli že to pomeni, le da si lepo oblečen), odlični prihodki iz redne zaposlitve z dodatnimi prilivi. Delal je, kar si je izbral da bo delal. In izbiral je delo, predvsem svetovalno, kjer lahko obdržiš strokovnost, dejansko pa ni nobene konfrontacije. Njemu ni bilo potrebno braniti nepremičnnskega zakona na US. On je podal svoje mnenje, odgovorni so drugi.

Ampak že delo v parlamentu je drugačno. V vladi pa še bistveno bolj. Tam ni dovolj, da sprejmeš načelno odločitev, da bi načelno moralo biti dovolj denarja tako za ceste kot za vodovod na onkologiji. Tam je potrebno denar nekje vzeti, da ga lahko daš drugam. In ko ga vzameš šolstvu, skoči v luft 10.000 ljudi, ko ga vzameš cestam pa 20.000. In tako prvim kot drugim dol visi za načelno mnenje, da so oboji pomembni. Oni želijo plače in ceste brez lukenj.

In seveda greš lahko v Bruselj in jim v faco poveš, da bo Slovenija zmogla sama, da so njihova priporočila lepo napisana, da pa očitno oni ne razumejo slovenske specifične situacije, slovenskega človeka in njegove cankarjanske misli. In bodo ostali prijazni. Izrekli kakšno prijazno misel in sočutno besedo. Morda na prvi pogled začudeno pogledali. Ampak ostali prijazni. Morda malce zmedeni, ko jim nato poveš, da pa rabiš novo tranšo posojil in da ni fer da bonitetne agencije dajejo Sloveniji takšne ocene. Ampak ostali bodo prijazni in dobrohotni. In tako si bo to lahko kdo predstavljal, da je zadeva urejena, in bo denar prišel na račun. Tako kot je mesečno redno nakazoval Državni zbor in še kdo, za lepe besede zapisane v pravniškem leporečju.

Ampak denarja ne dajejo evropski politiki. Denar dajejo finančne ustanove. In imajo z takšnimi ugledneži opravka že par 100 let, ne le par let kot v Sloveniji. In njih ne zanima specifičnost slovenskega človeka, ampak specifičnost odplačila dolga. In na vprašanje “kako pa naj potem rešimo naše težave?” imajo zelo prikladen odgovor “pa kaj to nas briga?”.

Seveda pa je tudi možnost, da denar dajo tudi evropski politiki. Program Trojke se temu reče. Tudi oni so prijazni. Prijazno povedo, kaj je po njihovo potrebno narediti, da bo država izplavala iz težav, in ne bo večno na infuziji, kar je trenutno situacija v Sloveniji. In ta prijaznost se potem prelije v nov ZUJF, če želite, in praktično v vseh državah, kjer so bili, se je prelilo tudi v proteste na ulicah, z molotovkami seveda. Kako bo nežna pravna duša to prenesla, si lahko le mislimo.

Situacija ni rožnata. Proračunska luknja je velika. Zaveze EU so jasne, da jo je treba zmanjšati. Opozorila o tem, da je v proračunu še par lukenj ne smemo spregledati. Ljudje so se že obrnili proti višanju davkov. Bančni sektor bo potreboval še kakšno inekcijo. In javni uslužbenci so prepričani, da je bilo varčevanja dovolj, sploh pa, ker smo že deležni rasti bodo postali nestprni. Kdaj bodo tudi oni deležni rasti plač.

Ali bo Cerar uspel to vse uskladiti? Ali pa se bo zaciklal v svoj krog načelnosti, taval od strokovnjaka do strokovnjaka in uspešno ne naredil nič. Pahorju je to uspevalo tri leta. Ko je končno zbral pogum za neke kvazi reformice, pa je popušil na celi črti. Upam, da Cerar vsaj poguma ne bo zbiral toliko časa. In da bo v prvih 100 dnevih resno zatresel Slovenijo. Če ne bo, lahko pač kandidira na naslednjih volitvah za predsednika. Kot je tudi Pahor. Ipak je bolje, da nič ne naredi na tistem položaju kot na položaju predsednika vlade.

PS: Se opravičujem, ker človeka sodim, ne da ga bi resno poznal. Ampak ponavadi sem kar dobro zadel ljudi, s katerimi sem imel opravka.

Račun predvolilne histerije

Kar nemcem ni uspelo v drugi svetovni vojni z orožjem, jim je uspelo s krediti – pravi stari, bolj levičarski, pregovor. Namiguje seveda na to, da z zadolževanjem izgubljamo suverenost. Bolj kot si zadolžen, bolj si odvisen od drugih. Pri tem se seveda pozabi omeniti, da krediti niso nekaj, kar ti tlačijo v žep tako mimogrede, ko si ogleduješ znamenitosti v Berlinu, Bernu ali Londonu ampak jih najamaše kar sam.

 

Ko si enkrat zadolžen toliko kot Slovenija, si enostavno v situaciji, ko svojih obveznosti ne moreš več izpolnjevati, ne da se bi na novo zadolževal. Če bi tisto miljardo za obresti še nekako stisnili v proračunu, pa je ob prvem zapadanju glavnice, ki tipično znese dve ali tri miljardi na leto to praktično nemogoče. Govorimo namreč o tretjini proračuna. Proračuna, ki ima že brez tega miljardo in pol primankljaja.

To več niso zneski, ki jih lahko kompenziraš z dvigom DDVja za procent, ampak ga bi moral dvigniti za 10%. Ne govorimo več o privatizaciji Energetike Črnomelj, ampak bi moral prodati kar cele energetske verige. To so višine številk o katerih govorimo.

[Read more →]

Židanove ideje d.o.o.

Na zadnjem soočenju sta Dejan Židan in Alenka Bratušek okrivila Državljansko listo, češ da zaradi nas ni bila sprejeta in izvedena ideja za ustanovitev firme Slovenski les d.o.o. Predsednik Državljanske liste je na to suvereno odvrnil, da je tako prav, ker je on proti odpiranju vedno novih in novih korit državnega denarja, pri katerih se potem napaja korupcija.

Nič novega ni, da Državljansko listo obtožujejo za propad marsikatere ideje. Nič hudega, vse to z veseljem priznamo. Kljub majhnosti naše poslanske skupine smo res učinkovito blokirali veliko neumnosti, precej težje pa je bilo kaj sprejeti, pa tudi tam smo marsikaj naredili. Recimo ZDIJZ, ki je na koncu odprl podatke o vseh slabih kreditih v bankah, ki smo jih reševali z davkoplačevalskim denarjem. Blokirali pa smo seveda tudi drugi dvig DDV-ja, pa recimo “zdravstveno reformo”, ki je v narekovajih zato, ker prenosu prostovoljnega zavarovanja v obvezno (z dvigom prispevne stopnje) pač ne moremo reči reforma.

V debati s Francem Bogovičem pa so potem še malce modrovali, ali je Židan za ustanovitev te firme želel zastaviti gozdove ali ne. Ampak poglejmo, za kaj je sploh šlo.

 

[Read more →]