Ali bo Cerar nov Pahor?

Peter Frankl, ki ga zelo cenim, je v Financah objavil svoj pogled na trenutno politično situacijo, in napovedal da bo Cerar v bistvu Bratuškova, ki je bila Šušteršič. Poanta je v tem, da ne glede na obljube in predvolilna mnenja, po volitvah prav veliko možnosti ni. Tako je Janez moral iti s slabo banko, ki ji je pred tem nasprotoval (seveda sem ga pobaral o tem,in mi je lepo razložil kaj pa kako) in z njo se je potem morala sprijazniti tudi Alenka.

Omenja tudi obisk Alenke v Bruslju, ki jo je spremenil, in da bo istega deležen tudi Miro. Pri tem je škoda le v to, da se Alenka, Uroš in Janez niso že pred dvemi tedni skupaj prijateljsko vsedli z Mirotom in mu par zadev razložili. Namreč, bolj kot rineš v neko smer, težje je nato kurs obrniti. Sploh, če si na ta račun pridobil nove volilce.

Simptomatičen primer tega je zadnja Alenkina poteza glede zamrznitve privatizacije. Če to res ne vpliva na nič, je zamudila krasno priložnost, da bi bila tiho. Ampak tiho ni bila, ker smo pač v času predvolilnega boja. In računa, da bo s tem dobila glasove. Ki jih bo vse izgubila tisti trenutek, ko bo morala pojesti svojo besedo. Če bo slučajno prišla v parlament in vlado. Če ne bo, potem se bo problem rešil kar sam od sebe. Za njo. Račun te predvolilne histerije bomo poravnali davkoplačevalci. Spet.

Sam se z oceno Frankla ne strinjam. Sploh ni nujno, da bo Cerar postal Bratušek/Šušteršič. Nop. Precej bolj verjetno je, da bo Miro Cerar postal Borut Pahor. Človek, ki je tri leta skakal na vlak, dokler se vlak ni naveličal in skočil nanj. Ki je probleme odlagal in pri tem sanjal, da je krize zdaj zdaj konec. Ki je ob jedenju semenskega krompirja se tolažil, da bo hitro minilo, pa da bo potem tudi iz olupkov kaj zraslo. Ki je dejansko denar za sanacijo bank si sposodil, ga dal v banke, vendar sanacije ne izvedel. In potem so banke imele kupe državnih depozitov, ki so v bilancah lepo izgledali, vendar omogočali da se bančna luknja veča in veča.

In Miro Cerar ima potencial da postane Borut Pahor. Je dovolj odmaknjen od realnosti. Do sedaj je živel v svojem akademskem krogu, obdan z ljudmi, ki jim je ključen ugled (pa karkoli že to pomeni, le da si lepo oblečen), odlični prihodki iz redne zaposlitve z dodatnimi prilivi. Delal je, kar si je izbral da bo delal. In izbiral je delo, predvsem svetovalno, kjer lahko obdržiš strokovnost, dejansko pa ni nobene konfrontacije. Njemu ni bilo potrebno braniti nepremičnnskega zakona na US. On je podal svoje mnenje, odgovorni so drugi.

Ampak že delo v parlamentu je drugačno. V vladi pa še bistveno bolj. Tam ni dovolj, da sprejmeš načelno odločitev, da bi načelno moralo biti dovolj denarja tako za ceste kot za vodovod na onkologiji. Tam je potrebno denar nekje vzeti, da ga lahko daš drugam. In ko ga vzameš šolstvu, skoči v luft 10.000 ljudi, ko ga vzameš cestam pa 20.000. In tako prvim kot drugim dol visi za načelno mnenje, da so oboji pomembni. Oni želijo plače in ceste brez lukenj.

In seveda greš lahko v Bruselj in jim v faco poveš, da bo Slovenija zmogla sama, da so njihova priporočila lepo napisana, da pa očitno oni ne razumejo slovenske specifične situacije, slovenskega človeka in njegove cankarjanske misli. In bodo ostali prijazni. Izrekli kakšno prijazno misel in sočutno besedo. Morda na prvi pogled začudeno pogledali. Ampak ostali prijazni. Morda malce zmedeni, ko jim nato poveš, da pa rabiš novo tranšo posojil in da ni fer da bonitetne agencije dajejo Sloveniji takšne ocene. Ampak ostali bodo prijazni in dobrohotni. In tako si bo to lahko kdo predstavljal, da je zadeva urejena, in bo denar prišel na račun. Tako kot je mesečno redno nakazoval Državni zbor in še kdo, za lepe besede zapisane v pravniškem leporečju.

Ampak denarja ne dajejo evropski politiki. Denar dajejo finančne ustanove. In imajo z takšnimi ugledneži opravka že par 100 let, ne le par let kot v Sloveniji. In njih ne zanima specifičnost slovenskega človeka, ampak specifičnost odplačila dolga. In na vprašanje “kako pa naj potem rešimo naše težave?” imajo zelo prikladen odgovor “pa kaj to nas briga?”.

Seveda pa je tudi možnost, da denar dajo tudi evropski politiki. Program Trojke se temu reče. Tudi oni so prijazni. Prijazno povedo, kaj je po njihovo potrebno narediti, da bo država izplavala iz težav, in ne bo večno na infuziji, kar je trenutno situacija v Sloveniji. In ta prijaznost se potem prelije v nov ZUJF, če želite, in praktično v vseh državah, kjer so bili, se je prelilo tudi v proteste na ulicah, z molotovkami seveda. Kako bo nežna pravna duša to prenesla, si lahko le mislimo.

Situacija ni rožnata. Proračunska luknja je velika. Zaveze EU so jasne, da jo je treba zmanjšati. Opozorila o tem, da je v proračunu še par lukenj ne smemo spregledati. Ljudje so se že obrnili proti višanju davkov. Bančni sektor bo potreboval še kakšno inekcijo. In javni uslužbenci so prepričani, da je bilo varčevanja dovolj, sploh pa, ker smo že deležni rasti bodo postali nestprni. Kdaj bodo tudi oni deležni rasti plač.

Ali bo Cerar uspel to vse uskladiti? Ali pa se bo zaciklal v svoj krog načelnosti, taval od strokovnjaka do strokovnjaka in uspešno ne naredil nič. Pahorju je to uspevalo tri leta. Ko je končno zbral pogum za neke kvazi reformice, pa je popušil na celi črti. Upam, da Cerar vsaj poguma ne bo zbiral toliko časa. In da bo v prvih 100 dnevih resno zatresel Slovenijo. Če ne bo, lahko pač kandidira na naslednjih volitvah za predsednika. Kot je tudi Pahor. Ipak je bolje, da nič ne naredi na tistem položaju kot na položaju predsednika vlade.

PS: Se opravičujem, ker človeka sodim, ne da ga bi resno poznal. Ampak ponavadi sem kar dobro zadel ljudi, s katerimi sem imel opravka.