Račun predvolilne histerije

Kar nemcem ni uspelo v drugi svetovni vojni z orožjem, jim je uspelo s krediti – pravi stari, bolj levičarski, pregovor. Namiguje seveda na to, da z zadolževanjem izgubljamo suverenost. Bolj kot si zadolžen, bolj si odvisen od drugih. Pri tem se seveda pozabi omeniti, da krediti niso nekaj, kar ti tlačijo v žep tako mimogrede, ko si ogleduješ znamenitosti v Berlinu, Bernu ali Londonu ampak jih najamaše kar sam.

 

Ko si enkrat zadolžen toliko kot Slovenija, si enostavno v situaciji, ko svojih obveznosti ne moreš več izpolnjevati, ne da se bi na novo zadolževal. Če bi tisto miljardo za obresti še nekako stisnili v proračunu, pa je ob prvem zapadanju glavnice, ki tipično znese dve ali tri miljardi na leto to praktično nemogoče. Govorimo namreč o tretjini proračuna. Proračuna, ki ima že brez tega miljardo in pol primankljaja.

To več niso zneski, ki jih lahko kompenziraš z dvigom DDVja za procent, ampak ga bi moral dvigniti za 10%. Ne govorimo več o privatizaciji Energetike Črnomelj, ampak bi moral prodati kar cele energetske verige. To so višine številk o katerih govorimo.

In le 1x zamudiš plačilo, in bodo pretežno tuji kreditodajalci se ustarašili in zaprli svoje pipice. In potem pač ni denarja za pokojnine. Ne za plače. Ne za zdravila. Ni. Enostavno ni.

Ampak tudi že pred tem, kreditodajalce zanima, kako bo to njihovo posojilo poplačano. Ne postavljajo ultimatov, kot jih bo recimo trojka, če bomo želeli dobiti posojilo preko kakšne od shem pomoči, jih pa zanima. Če se namreč kaže, da imamo dolgoročno napovedan primankljaj, jih zanima, kako mislimo plačati svoj zapitek. In slabši kot so odgovori, višje obresti zahtevajo, da dobijo premijo za višje tveganje. Brez slabih namenov. Za njih je to posel.

In ta vlada, v njenem imenu pa finančni minster, je lepo govorila. In obresti so padale. Iz 7% pod 3%. Kaj pa je govoril? Da bomo nadaljevali z konsolidacijo javnih financ je obljubil. In obljube smo se držali z višjim DDVjem in nadaljevanem izvajanja ZUJFa. Da se bo država umaknila iz lastništva nestrateških podjetij. In obljubo smo držali s sprejemom sklepa o privatizaciji 15 podjetij, nato pa s postopki privatizacije. Da bomo sanirali banke. In smo jih. Da bomo uredili upravljanje podjetij v državni lasti. In smo sprejeli zakon o SDHju in se ne vmešavali v korporativno upravljanje, kar je bilo dokazano z tem, da politika ni preprečila prodaje Mercatorja. Pa bi ga lahko.

Skratka, bil  je cilj. Nižja obrestna mera. Bil je program. Program je bil skomuniciran. Sprejemali smo korak za korakom, ki je potrjeval, da smo tokrat resni. Program, ki je sledil temu, kar je zastavila prejšnja vlada. In rezultati so bili jasni. Obrestna mera je padla. S tem je Slovenija dejansko dobila možnost, da se izvleče sama iz krize, ker bo lahko refinancirala svoje stare pufe po ugodni obrestni meri.

In potem začne nekdo opletati naokoli in kot se lepo reče, z ritjo poruši, kar je z rokami zgradil. To, kar si je del politike privoščil najprej z izjavami okoli Mercatorja sedaj pa še glede ustavitve privatizacije, res težko opišemo drugače, kot predvolilna histerija. Za katero ni niti razlogov niti opravičila. Slovenija je s tem izgubila vso kredibilnost, ki se je gradila zadnje dve vladi. In račun za to bo prišel kmalu. Zelo kmalu.

Ker sem po naravi optimist, upam, res upam, da se motim. Ampak bil sem preblizu, tako poslu, kot politiki, da bi v to res verjel. Zarečenega kruha v tej kampanji, se je nabralo preveč, da bi ga bilo možno normalno prebaviti. Da obresti še niso zletele v nebo, lahko pripišemo le enemu samemu dejstvu. Da tudi v tujini vedo, da imamo pri nas volitve. In predvolilno histerijo. Sam pa se bojim, da temu ni čisto tako. Da so nekateri le pokazali svoj pravi obraz.