Ena zanimivih posledic žleda je, da se v gozdu že pojavljajo nove pohodne poti, stare pa se zaraščajo. Padlo drevje na obstoječe poti je namreč marsikatero naredilo neprehodno, in sprehajalci pač iščejo nove. Pa še spravljanje lesa povzroči svoje, tako da bomo na svoj račun prišli tudi kolesarji.

Je pa res zanimivo opazovati, kako hitro se vse to dogaja. Pot, ki je prejšnjo sezono ni bilo, dandanes že izgleda dobro uhojena. In tista, ki je lani zgledala tako, je jeseni skorajda ne bo več za opaziti. Bodo pa posledice verjetno vidne še zelo zelo dolgo. Ne glede na vse skladovnice, ki kar poganjajo naokoli, je na tleh še vedno zelo veliko debel. In nič ne kaže, da bi bila moja najlubša gozdna pot kaj kmalu prevozna, ker trenutno niti prehodna ni.

Pa preden me kdo napade, zakaj sam ne spucam, naj kar lepo povem, da bukve z metrskim premerom enostavno ne bom šel žagati. Sploh pa ne brez dogovora z lastnikom. Pa takšnih bukev je kar nekaj na poti. Čeprav te, bodo verjetno sčasoma odpeljali. Večji problem bodo tisti, ki se jim jih ne splača odpeljati. No, tam bom pa morda šel v kakšno akcijo.

Sicer pa, da ne bo pomote. Gozd še vedno ni najbolj varen. Ravno zadnjič je kašnih 20 metrov od mene na tla usekala ena orng veja. Tako, premera kakšnih 20 cm. Pred tem se je pač zahakljala nekje v krošnji. Potem se je pa naveličala viseti tam zgoraj.

V zadnjem času se v kombinaciji z prodajo Mercatorja in ostalimi podobnimi dogodki omenja znana politična floskula, da je transakcija dovoljena le, če se ohranijo delovna mesta. Pa ne samo s privatizacijo. Tudi v ostalih zadevah je ohranitev delovnih mest tista mantra, ki se jo, politično gledano, splača ponavljati. Čeprav statistično gledano, smo pri tem sila neuspešni. Število nezaposlenih je zraslo na 120.000, in padec v zadnjem mesecu ali dvema je le sezonske narave. Res pa je, da zaradi politike ohranjanja delovnih mest, raje izgubimo celo tovarno kot le recimo četrtino delovnih mest v tovarni.

Ampak bistvo navdušenja nad politiko in ohranjanjem delovnih mest med večino politikov in žal tudi večino volilcev je drugje. Je le odsev tega, da ne verjamemo v to, da smo sposobni ustvarjati nova delovna mesta. Da nimamo poguma žal pa niti želje po novih pristopih, novih tehnologijah, novih oblikah sodelovanja. Večinsko smo za status quo. Da naj se nič ne spremeni. Namesto spodbudnejšega poslovnega okolja, ki bi omogočilo novo ustvarjalnost in nova delovna mesta, se zatekamo k dodatnim omejitvam in preprekam, da vsaj tega kar imamo, ne bi izgubili. Ampak to izgubljamo. Dokazano. In brez sprememb bomo izgubljali še naprej. Ne le tovarne, kupi poklicev so že izumrli. Svet se spreminja, in če se ne spreminjamo z njim, bomo izumrli. Kot dinozavri. Pa so se tudi dinozavri borili za ohranjanje delovnega mesta dinozavra.

Continue reading “Mit o ohranjanju delovnih mest”