Mit o ohranjanju delovnih mest

V zadnjem času se v kombinaciji z prodajo Mercatorja in ostalimi podobnimi dogodki omenja znana politična floskula, da je transakcija dovoljena le, če se ohranijo delovna mesta. Pa ne samo s privatizacijo. Tudi v ostalih zadevah je ohranitev delovnih mest tista mantra, ki se jo, politično gledano, splača ponavljati. Čeprav statistično gledano, smo pri tem sila neuspešni. Število nezaposlenih je zraslo na 120.000, in padec v zadnjem mesecu ali dvema je le sezonske narave. Res pa je, da zaradi politike ohranjanja delovnih mest, raje izgubimo celo tovarno kot le recimo četrtino delovnih mest v tovarni.

Ampak bistvo navdušenja nad politiko in ohranjanjem delovnih mest med večino politikov in žal tudi večino volilcev je drugje. Je le odsev tega, da ne verjamemo v to, da smo sposobni ustvarjati nova delovna mesta. Da nimamo poguma žal pa niti želje po novih pristopih, novih tehnologijah, novih oblikah sodelovanja. Večinsko smo za status quo. Da naj se nič ne spremeni. Namesto spodbudnejšega poslovnega okolja, ki bi omogočilo novo ustvarjalnost in nova delovna mesta, se zatekamo k dodatnim omejitvam in preprekam, da vsaj tega kar imamo, ne bi izgubili. Ampak to izgubljamo. Dokazano. In brez sprememb bomo izgubljali še naprej. Ne le tovarne, kupi poklicev so že izumrli. Svet se spreminja, in če se ne spreminjamo z njim, bomo izumrli. Kot dinozavri. Pa so se tudi dinozavri borili za ohranjanje delovnega mesta dinozavra.

V vsaki družbi lahko v grobem lahko v grobem delovanje razdelimo na dve funkciji. Na ustvarjanje in na delitev. Ustvarjanje priskrbi dobrine, ki jih nato razdelimo. Da nam ni treba deliti pridelanih ovc in krompirja, sešitih oblek in pooblanih desk, so nekoč izumili denar, ki nam olajša celotno razpravo. Na eni strani ustvarjamo vrednost, izraženo v denarju, čeprav so to v resnici ovce, krompir, obleke in pooblane deske, na drugi strani pa denar delimo. Delimo ga pa skozi plače, kapitalske dobičke, davke, donacije, subvencije, transferje, pokojnine ali obresti (pa še kaj bi se našlo).

In kako delimo, je stvar politike. In dejstvo je, da ne glede na to kdo in kako ustvarja, lahko politika pravično razdeli. Seveda se v tem, kaj je pravično močno razlikujemo. Za ene je pravično “kdor ne dela, naj ne je”, za druge “vsakomur po njegovih potrebah”, tretji “work hard, party hard” četrti bi pa delili “etično in načelno, pa karkoli že to pomeni, le da je pravično in zveličavno”. In ta pravičnost se skozi politiko potem manifestira skozi stopnje in načine obdavčitve, socialne transferje, plačno politiko v javnem sektorju in v zadnjem času skozi ideje o omejevanju razmerij med plačami. Lahko imate o vsakem izmed teh svoje mnenje, ampak dejstvo je, da je osnovni namen politike dejansko delitev. Seveda politika meša tudi v sfero ustvarjanja, ampak tudi tam predvse, zaradi delitve.

In, če je osnovni namen politike delitev, potem bi človek logično pričakoval, da se bodo politiki zavzemali za to, da je čim več ustvarjenega, saj potem lahko več delijo. In več kot nekomu daš, bolj lahko v zameno pričakuješ, da te bo še naprej volil in podpiral. In tukaj pridemo do paradoksa ohranjanja delovnih mest.

Recimo da imamo podjetje, ki dela stole. Zaposlenih ima 1000 delavcev. Podjetje uvede proizvodnjo izboljšavo, ki dvigne produktivnost za 10%. Kar pomeni, da lahko enako količino ustvarijo z 10% manj delavcev ali pa izdelajo 10% stolov več. Žal so razmere na trgu takšne, da bi povečanje prodaje za 10% pomenilo znižanje cene stola na eni strani in dvig cene surovin na drugi, da se to enostavno ne izide. Finančno gledano se podjetju bolj splača ohraniti proizvodnjo na isti ravni, pa čeprav 10% ljudi lahko sedi v kantini in cel dan igra bridge. Ali pa se pri igranju bridga menjajo. Ampak saj je jasna poanta, 10% ljudi v bistvu nima dela.

Ali jih odpustiti?

Politika ohranjanja delovnih mest bo temu odločno nasprotovala. Ampak razum nam pa pravi, da če teh 10% odpustimo, si bo vsaj nekaj izmed njih našlo neko novo delo, kjer bodo ustvarili več. Morda bodo šli k izdelovalcu miz, ki pa še ima prodajni prostor na trgu. Morda bodo odprli startup za izdelavo gugalnikov. Morda pa bodo gradili hišice na drevesih ali popravljali pohištvo.

V vsakem primeru pa lahko sklepamo, da bodo ustvarili več, kot bi z igranjem bridgea. Pa čeprav bo mora kdo od njih še nekaj časa brez dela. Bo pa potem doma več pospravljal, ženi skuhal kosilo in otrokom pomagal pri domači nalogi. Še sosedi pokosil vrt in obrezal živo mejo.

Skratka, ustvarjenega bo več, s tem pa bo tudi politika dobila več za deliti. In suma sumarum, bomo vsi skupaj imeli več. Pa več ne pomeni nujno več avtov, ipadov in čevljev ampak predvsem več kvalitetnih vozil, ki manj onesnažujejo okolje, kvalitetnejše storitve in več zdrave hrane, več prostega časa in bolj sproščeno življenje.

Racionalno ravnanje, tudi v politiki delovnih mest, ni nič drugega kot racionalno ravnanje na ostalih področjih. Da iz omejenih resoursov, pa naj bodo to surovine, energija ali čas, dobimo čim več. Ker več kot dobimo, manj resoursov pokurimo. Manj kot pokurimo časa za delo, več ga ostane za prijetnejše aktivnosti. Manj kot pokurimo surovin, dlje časa jih bomo lahko črpali. Manj kot pokurimo energije, manj onesnažujemo planet. Za to gre, ne za to, da bi nekateri kopičili dobrine, s katerimi potem ne vedo kaj naj.

Politika ohranjanja delovnih mest za vsako ceno, tudi čisto neracionalna, je le izkaz da politika ne verjame v lastno pravičnost delitve niti v to, da smo sposobni ustvariti še kakšno novo delovno mesto. To je politika dinozavrov. In dinozavri so izumrli.

PS: Pa da ne bo pomote, popolnoma se zavedam, kakšno osebno tragedijo doživi vsak, ki ostane brez dela. Vse preveč sem jih videl od blizu. In ravno zato, ker je takšnih v Sloveniji v zadnjih letih cirka 70.000, 70.000 tragedij, moramo ugotoviti, da ta politika ni prava. Da se sicer ohranjanje delovnih mest lepo sliši, da pa ne deluje. Ne deluje za 70.000 ljudi. In tudi zato, nam ljudje odhajajo v tujino. Tako kot je v času Jugoslavije zunaj delalo skoraj 10% ljudi, ker doma nismo znali ustvarjati novih delovnih mest, stara pa že zaradi razvoja pač umirajo. Tako kot tudi v naravi staro odmira in ga novo nadomešča. Dlje kot si bomo zatiskali oči, slabše bo. Dinozavri so si zatiskali do konca.

Comments are closed.