Ker smo kampirali ob Nadiži, mi je petek in soboto bližnji Stol s svojimi serpetinami delal skomine. In, ker sem bicikel imel s sabo odločitev ni bila ravno težka. Pa čeprav mi je od opreme poleg bicikla manjkalo malodane vse, kolesarski čevlji, ćelada, hlače, majica in predvsem rokavice. Ampak saj je bicikel dovolj. In dva bidona vode (isostar sem tudi pozabil) pa 2 x milky way.

O vzponu ni kaj veliko za povedati. Goniš v hrib. Praktično neprestano.Najprej od Podbele do Borjana in nato naprej do Sedla. Nato se pa lep asfalt zaključi in zavijem desno proti Stolu (lepo označeno). Sam makadamski kolovoz po pobočju je različen. Ne preveč strm, podlaga pa vse od trde, do zelo mehke. Tu pa tam tudi precej grob gramoz z že malce neugodno velikimi kamni. V bistvu zelo lepo speljano, in komot se gre lahko tudi z avtomobilom, če vam ga le ni preveč škoda.

Če se prav spoznam na tiste hribe v bistvu nisem šel do vrha Stola (1673) ampak le do grebena, kjer je vzletišče za jadralne padalce. Moj Garmin je pokazal višino 1456 m. Skupaj je bilo baje višincev 1849 m od tega 288 do vasi Sedlo, nato malce več kot jurja do vrha, pa potem še 420 čez Breginj in Logja do kampa.

Za spust sem nihal med možnostjo spusta na drugo stran, ali pa da se spustim po isti poti, pa potem potegnem do Breginja, in nato do kampa v Podbeli preko vasi Logje. Odločil sem se za drugo pot, ker nisem vedel kakšna je pot od Učje preko Kobarida nazaj v Podbelo, prav dolgo pa nisem želel voziti, ker je bilo potrebno še podreti šotor in spakirati.

Spust je bil po pričakovanjih. Precej je ropotalo, roke pa bolele, ker pač nisem imel rokavic. Non stop je bilo potrebno biti pozoren, sicer pa tako ali tako ponavadi ne divjam po neznanem terenu. Sploh brez čelade. Ob spustu sem srečal par sotrpinov, ki so pa za razliko od mene, ki me je občasno zeblo, sopli po že kar močnem soncu. In so temu primerno tudi izgledali. No, pa saj tudi jaz nisem verjetno preveč svež zgledal na vzponu.

Do Breginja je potem šlo lepo, nato pa do vasi Logje malce navzgor, pa potem strmo navzdol po vasi (zanimiva vasica) do Nadiže. In potem strmo navzgor, kar je v povezavi s soncem, in že prevoženimi kilometri bila svojevrstna zabava. Nato pa še mimo Napoleonovega mostu spust v kamp.