Zamuditi sprehod po prvem snegu, je res izgubljena priložnost. Sploh, če imaš to srečo, da gaziš deviško gaz, kot se je meni prvič primerilo včeraj, pa že kar nekaj let gazim na Rašico. No, z majhno izjemo jase pod zgornjim Dobenom, sem celotno pot gazil popolnoma nedotaknjen sneg, in niti malo me ni preganjala slaba vest.

So pa seveda to trenutki kontemplacije(*). Za kar sicer sneg ni potreben, ampak še dodatno umiri okolico, človeka in doda neko zmerno vznesenost, ki ti morda podre kakšno dodatno prepreko, ki si si jo pred tem sam postavil nekje v poti razmišljanja.

Cirka 3 urna tura je pa seveda dovolj tudi, da se človek dotakne tudi bolj zemeljskih zadev. Ko sem že opravil z reševanjem sveta mi je seveda prišlo na pamet tudi popolnom afizikalno vprašanje. Koliko % več energije pa porabi človek, gazeč novi sneg? In kaj je tisto, kar vzame dodatno energijo. Je to sila potrebna da sneg pogaziš, ali morda dodaten upor pri dvigu noge in prestavljanju le te naprej. Ali pa dodatni mikro naporu za lovljenje ravnotežja? Ali pa si bolj zmatran enostavno zato, ker dlje časa hodiš? Saj pravim, takšni kontemplacijski trenutki iz človeka potisnejo na plan, al je politik, dušebrižnik al inženir. Po duši seveda.

PS: Fotke so narejene z iPhonetom, ki se je pa takoj po zadnji odločil za štrajk. Da je premrzlo. Pih, razvajenec.

kontemplácija -e ž (á) knjiž. poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni: sposoben za kontemplacijo in introspekcijo / gre za globoko vživetje v umetniško delo, za estetsko kontemplacijo; odmika se v svet filozofske kontemplacije / kontemplacija smrti ♦ filoz. stanje, ki se doseže s poglabljanjem v nedoumljivo; rel. molitev, pri kateri se človek popolnoma zatopi v premišljevanje o Bogu in verskih resnicah