Mi bomo, plačali, našo krizo!

Eno od najpriljubljenejših skandiranj na protestih je “Ne bomo, plačali, vaše krize!”. Lepo gre v uho, in večina se s tem prav gotovo tudi vsebinsko strinja. Zakaj bi pa plačevali za nekaj, kar nismo zakuhali, sploh, če zraven še poudarimo da to itak ni naša kriza.

Žal ljubčki moji, temu ni tako. Kriza je naša. In jo že plačujemo. Nekateri bolj, drugi manj. Nekateri skozi nezaposlenost, drugi skozi nižjo plačo, nižjo pokojnino, višjo ceno komunalnih storitev. Višjo malico v vrtcu ali celo manj malice v vrtcu. Z lastno lakoto, pa tudi lakoto otrok. In glej ga zlomka, še dolgo jo bomo plačevali.

Skandiranje “Ne bomo, plačali, vaše krize!” nam lepo tudi pokaže, kje pri reševanju krize trenutno smo. Dokaj znane so psihološke lestvice soočanja s slabimi novicami. Je več variant, v grobem pa gre nekako takole:

  1. Šok in otopelost
  2. Jeza, zanikanje, krivda, bes, agresija
  3. Žalost in obup
  4. Sprijaznjenje in prilagoditev na novonastalo stanje

Tole geslo nekako namiguje, da smo začetni šok in otopelost že nekako prerasli. In smo trenutno v fazi jeze in zanikanja. Agresija pa tudi ni prav daleč. Zanikanje je še tako močno, da je v geslu kar podvojeno. Da NE bomo plačali in da kriza NI naša. Bomo jo plačali. In naša je. Face it.

Do tega spoznanja pa nas očitno še loči žalost in obup, potem pa gremo lahko naprej.

In ja, dokler se kriči “Ne bomo, plačali, vaše krize!” so oblastniki lahko mirni. Tako oni kot protestniki se pač zavedajo, da temu ni tako. Globoko v sebi, vsak od nas ve, da bo moral plačati svoj delež in se tako z izrečenim podzavestno ne strinja (čeprav zavest še vztrajno prepričuje da se), kar pa pomeni, da pač na resno spremembo še ni pripravljen. Oblastniki pa na to geslo pač mirno rečejo (na glas ali pa po tho): Ok, smo slišali, da ne želite, zdej pa nas pustite malce na miru, da razmislimo kako jo bomo plačali (oziroma, kako vas bomo pripravili do tega da jo boste plačali).

Oblastnikom bo vrag odnesel šalo tisti trenutek, ko bodo na ulicah zaslišali “Mi bomo, plačali, našo krizo!”. Zakaj? Ker bo to pomenilo, da so ljudje dejansko doumeli za kaj dejansko gre. Da se z nekim otročjim zanikanjem pač ne bo nič doseglo. In da temu neobhodno sledi “Če že plačamo, želimo participirat pri odločanju!” in “Ker je kriza naša, bomo poskrbeli, da se ne ponovi, sploh je pa ne boste ponovili VI!”.

Dokler zanikamo naš delež pri krizi, v bistvu zanikamo naš delež pri soodločanju o reševanju. Šele, ko bomo to priznali, ko bomo spoznali, da tudi, če kakšnega trenutnega krivca za noge obesimo na glavnem trgu, to krize ne bo rešilo, gremo lahko naprej. Morda po islandski poti bolj široke demokracije, morda po kakšni drugi poti, ampak vsekakor naprej.

Ampak naivno bi bilo pričakovati, da bomo do tja prišli brez žalosti in obupa, brez sprijaznjenja z realno situacijo. Brez ustrezne refleksije tudi lastnega delovanja. Jeza, zanikanje in bes ne bodo rešili nič. Razen seveda, da nas morda potisnejo še prej v še večjo bedo in obup, ki se jima tako ali tako ne bomo izognili.

Skratka, na naslednjem protestu bo skandiranje “Mi bomo, plačali, našo krizo!” precej bolj zabolelo vsakega oblastnika kot zanikanje le tega. Ker bo to jasen signal, da je narod doumel, kdo na koncu plača zapitek. Vedno!