Evo, par misli, ki so sem mi porajale ob branju knjige Paul Krugman – End this depression now!

Vzrok za krizo je predvsem upad povpraševanja in to potrošnikov. Ob nižjem trošenju seveda niso potrebna nova vlaganja v proizvodnje zmogljivosti. Hkrati pa nižja gospodarska aktivnost niža prejemke posameznikov, ki imajo potem težave z odplačevanjem dolgov, pa še manj trošijo in tako lepo spiralasto naprej.

Eden izmed receptov, ki ga predlaga nobelov nagrajenec Krugman je inflacija. Če praktično ničelna obrestna mera ne pomaga pri oživljanju gospodarstva, v takšni situaciji smo sedaj, je potreben drugačen pristop. Pa tu ne govorimo o kakšni hiper inflaciji, ampak, da bi izdajatelj denarja, se pravi centralna banka, si za cilj postavil 4% namesto 2%. To ima dva efekta. Država s tem dbi na voljo veliko svežega denarja, s katerim lahko pospeši povpraševanje, po drugi strani pa se preko inflacije niža stopnja zadolženosti. Tako države kot tudi državljanov. Torej se sprošča kreditni potencial obeh, kar znova lahko pozitivno vpliva na končanje recesije.

Če se ta pristop nekako sliši smiselen za ZDA (kar Krugman v glavnem obravnava) pa je to popolnoma neuporaben za Slovenijo. Imamo Evro, in tiskarna ni pri nas. Seveda pa bi ta recept lahko uporabili na evropskem nivoju. Tukaj pa nastopi problem nehomogenosti evrope. Inflacija bi nesimetrično koristila državam z veliko stopnjo zadolženosti napram tistim, ki so v bistvu posojilodajalke. Enim bi sproščalo kreditno obremenjenost, drugim pa nižalo njihova sredstva. In zakaj bi recimo Nemčija pristala na to, da v bistvu na ta način odpisuje dolg zadolženim državam?

Pri inflaciji je potrebno dodati, sploh, ker jo ima marsikdo od nas v slabem spominu, da je le ta do neke zmerne stopnje koristna. V normalnih razmerah inflacija omogoča, da se ceovna razmerja med posameznimi produkti mehko spreminjajo. S pojavljanjem novih izdelkov se cena stari pač mora nižati. Ampak z cenami je tako kot z plačami. Nihče jih noče nižati. Inflacija pa pomaga, da se nižajo tako, da se ne dvigajo. In s tem se cenovna razmerja spreminjajo.

Pri plačah je to še precej bolj očitno. Recimo v Španija je bila pred krizo deležna veliki vlaganj iz severne evrope predvsem v nepremičnine, kar je ne le povzročilo nepremičninski balon, ampak je zaradi večjega povpraševanja tudi povzročila dvig plač nesorazmeren z dvigom produktivnosti. Dokler se je denar valil v Španijo, je to šlo. Ko pa se je to s krizo ustavilo, bi temu moralo slediti spuščanje prenapihnjenih plač. To pa pač ne gre. Pri plačah smo vsi občutljivi. Če bi Španija ne imela eura ampak svojo valuto, bi enostavno s tiskanjem denarja in s tem inflacijo enostavno vsem znižali plačo, in bi bili precej bolj konkurenčni. Z evrom pa to pač ne gre. In imamo ljudi na ulicah.

Seveda pa bi odprava eura in uvedba lastne valute, kar se predvsem špekulira pri Grčiji, ne odpravila te težave kar čez noč. No v bistvu bi jo. Ampak država si bi s tem nakopala še precej večje težave. Najprej se bi seveda zgodil “bank run“. Ljudje bi poiskusili dvigniti čim več prihrankov, ker bi tako ali tako evru zaupali precej bolj kot novi valuti. To bi bil jasen signal mednarodnim kreditojemalcem in morebitnim vlagateljem. In morda se bi res konkurenčnost države močno popravila v ekonomskem vidiku ampak v vseh ostalih pogledih pa bi bila država še precej v večjih škipcih.

Samo tiskanje denarja pa tudi ne reši problema samo po sebi. Denar je potrebno plasirati naprej, ker ležeč v trezorju pač ne pomaga. Država denar praviloma plasira preko bančnega sistema. Ampak, če banke že sedaj lahko denar dobijo zastonj (praktično ničelna obrestna mera) za banko tudi sveže natisnjen denar ni nekaj bistveno novega. In, če že sedaj ne uspejo plasirati obstoječih sredstev (če bi jih lahko, bi obrestna mera že narasla) tudi svežega ne bodo mogle.

Denar je potrebno plasirati bolj neposredno. Recimo namesto da krčiš javni sektor (recimo učitelje v ameriki) spodbujaš, da še naprej raste skupaj z rastjo števila prebivalcev. V ZDA govorimo tako o več kot miljonu delovnih mest, ki bi jih lahko na ta način odprli (nekatera so bial zaradi krize zaprta) brez da bi bistveno spremenili standarde. Odpiranje novih delovnih mest, ki jih odpiramo zaradi njih samih, ni pa nobenemu jasno zakaj bi jih sploh imeli, pač ni smotrno. Tukaj pa govorimo o delovnihmestih, ki bi ohranjal standard v izobraževanju, kakršen je bil pred recesijo. Miljon novih delovnih mest, je miljon manj brezposelnih, miljon več plač za potrošiti.

Že v uvodu sem zapisal, da je krizo povzročilo zmanjšano povpraševanje. Ljudi je strah prihodnosti, in namesto da bi trošili, šparajo za še hujše čase, kar blokira gospodarsko rast. Ni nujno, da bi tudi svež denar, če bi ga razdelili ljudem, to bistveno spremenil. Gre namreč za psihološki problem. Ok, tisti, ki že sedaj komaj shajajo, bi ta denar verjento res direktno porabili, ostali pa pač ne. Potrebno je spremeniti psihološko stanje ljudi.

Zadnja recesija ga je spremenila z vojno. Amerika je bila prvič v zgodovini napadena od zunaj, kar je definitivno pomagalo pri tem, da je naciaj stopila skupaj, in zagnala vojaški industrijski stroj. Bojazen pred vojno, je prevladal nad bojaznijo na prihodnostjo (v recesiji), in preboj je bil narejen. No, tudi delež javnega sektorja je enormno narasel, in se nato nikoli več vrnil na prejšnjo raven. Kar definitivno ni olajševalna okoliščina za spopad z današnjo krizo.

Vojna bi verjento pomagala tudi sedaj. Ampak iskati rešitev recesije v novi svetovni vojni je nekaj podobnega kot mirovno bombardiranje. Mislim, vojne še prepogosto prerade pridejo same, res jih ne rabimo še posebej vabiti.

Potrebno je poiskati nekaj drugega, kar bi poenotilo ljudi. To je lahko recimo tehnološki preskok. Recimo da se nekako uspe sforsirati ideja, da je pa sedaj res že čas, da se znebimo smrdljivežev na notranje izgorevanje in jih nadomestimo z električnimi avtomobili. To bi lahko menjalo mindset ljudi.

Varčevanje (austeritiy) v samozadostnih gospodarskih sistemih, kot so recmo ZDA, res nima smisla. Sploh, če država ne rabi razmišljati o tem, ali ji bo še kdo posodil denar. ZDA se bi komot brez problema dodatno zadolžile, dolg pa se kasneje kar sam odplača preko višje gospodarske rasti pa tudi inflacije. Žal pa to isto ne velja niti za evropo, še manj pa za posamezne državice v evropi. Slovenija se ne more zadolževati po isti obrestni meri kot ZDA, pa še vsako večje zadolževanje takoj dvigne obrestno mero, ki je že tako visoka, da bo brez odplačevanja dolg rastel kar sam od sebe kljub gospodarski rasti, čemur v ZDA ni tako.

Sedaj tudi bolje razumem, zakaj so pred mesecem evropski voditelji za spopad z krizo napovedali še tesnejšo evropsko integracijo. Ja, trenutni sistem, kjer so državne blagajne ločene, in se lahko ene države bolj zadolžujejo kot druge, politika tečaja evra in inflacije je pa za vse enaka, nujno privede do nesorazmerij in težav. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi Nemčija zagovarjala politiko inflacije, ki bi ustrezala predvsem Grčiji in bila v pkodo Nemških bank. Za takšno politiko, morajo predvsem izginiti te državne predpone. Da banka več ni Nemška ali Nizozemska ampak le banka. In proračun ni več Slovenski ali Finski ampak le proračun. Šele potem bi se lahko z krizo spopadli z Evropskim programom in ne Nemškim, Nizozemskim ali Danskim.

V Sloveniji tudi ne pride v poštev spodbujanje povpraševanja preko z javno porabo. Če se recimo odločimo za kakšen velik infrastrukturni projekt, bo glede na to da ne izdelujemo bagerjev in kamionov, velik del denarja odšel v tujino, drugi del zaradi neimetja strateških surovin, le manjši del pa bi končal v obliki plač pri delavcih. Vsekakor premalo, da bi se to splačalo. Morda bi se celo našla kakšna panoga, kjer bi precej večji del denarja končal pri prebivalcih, ki bi potem s svojo potrošnjo lahko premahovali recesijo, ampak nujno pridemo do naslednjega pravila. Da je pač denar potrebno porabiti koristno. Saj lahko ljudi plačamo zato, da premetavajo kamenje iz enega kupa in nazaj, ampak s tem pač ne bomo dvignili produktivnosti, ki jo je potrebno dvigniti, da bomo v nadaljevanju več zaslužili, s čimer bomo potem lahko odplačevali še obresti od kredita, s katerim smo plačali to prelaganje kamenja.

Ne glede da je poanta Krugerjeve knjige v tem, da varčevanje ni rešitev. Da imamo mehanizme in moč končati recesijo. In da se s tem v primeru ZDA tudi strinjam, sem še vedno prepričan, da te ameriške prakse pa res ne moremo direktno preliti v Slovenijo. Težko celo v Evropo, dokler pred tem ne naredimo še celega kupa predhodnih korakov.

Slovenija ni zakuhala recesije. In tudi končala je ne bo. Več ali manj lahko le čakamo, in konec dočakamo bolj ali manj zadolženi. Bolj ali manj produktivni. Tako v javnem, kot zasebnem sektorju.