Storžič je verjetno moj največkrat obiskani dvatisočak. Mama je namreč doma iz Loma pod Strožičem, in tako je bilo kar nekaj let na vrsti vsakoletno romanje iz planine Konščica, mimo Bele peči, preko planine Javornik, čez Škarjeve peči na Storžič in nazaj dol.

Zanimivo je, da mi je v spominu gora ostala precej manj strma in nevarna, kot pa letos. Pred dvema letoma sva z N. že šla gor, od Doma pod Storžičem na Škarjeve peči in potem vrh, ter po isti poti nazaj, in že takrat me je malce presenetil tisti zadnji del, ki sem ga v spominu imel precej manj zahtevenega.

No, da ne bi hodili po isti poti, smo letoš šli gor skozi Žrelo, nazaj pa čez Škarjeve peči. Že ime pove, za kakšno pot gre. Navzgor pač. Dokaj direktno. Bogato opremljeno z zajlami. Pot je upravičeno označena za zelo zahtevno, čeprav so glavne ovire (kot ponavadi) pač psihološke. Čelada skoraj obvezna. In bistvu me je kar malce imelo, da bi nabavil samovarovalni komplet.

Prometa je bilo kar precej, in na vrhu kar precej hribolazcev. Tik pod vrhom pa so očitno ovce imele annual poop party (by N.), no, pa tudi na vrh so nekatere zašle.

Skratka, to ni planinski sprehod. Je kar lepa gorska tura.

Mi smo rabili za vzpon 3 ure in 20 min, pri čemer se ne bom zgovarjal na otroke. Moje kile se pač bolj poznajo :-)) Nazaj pa dve uri 40. Skupaj torej 6 ur hoje. V študentskih letih sem enkrat šel gor sam. Za gor in dol skupaj sem rabil 3 ure. In potem ene 5 dni nisem mogel hoditi.