Sedaj sem v kratkem času dobil dve pošiljki z označbo “OSEBNA VROČITEV ZUP”. In, ker je prvo za mene prevzel kar družinski član (žena) me je zanimalo, kaj dejansko pomeni “OSEBNA VROČITEV ZUP”. In res je zakon pisan tako, da naj bi to dejansko bila vročitev osebi, na katerega se zadeva nanaša. Kako hudiča je potem poštar to vročil moji ženi?

Odgovor se skriva v spremembi zakona o upravnem postopku iz leta 2007.

“(2) Kadar stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek, vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec na vročilnico čitljivo napiše osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca, ter jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu. Pod enakimi pogoji lahko pooblaščenec prevzame dokument pri pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost, ali pri organu.”.

Bistvo spremembe je v tem, da se je pred tem pooblaščenec moral vročevalcu (poštarju) izkazati s pooblastilom, ki ga je podpisal naslovnik, po spremembi pa zadošča, da poštar le popiše kdo prevzema, le ta pa podpiše izjavo da je bil pooblaščen.

Vse lepo in prav, vendar v praksi to pomeni, da poštar le reče, podpišite tukaj pa tukaj, mi pa pridno podpišemo, kar nam pomoli pod nos. In niti opazimo ne, da samo v bistvu podpisali izjavo, da nas je naslovnik pooblastil, kar pa tipično ni res. Da ne bo pomote, v bistvu nimam nič proti, da moja žena prevzame moje pošiljke (seveda jih nima kaj odpirat), to mi v bistvu celo ustreza, ampak pooblastil je pa (še) nisem. Ampak je že tako, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. In pisci zakona že vedo, zakaj poudarjajo osebno vročitev in ne vročitev v družino. Ker nenazadnje, gre lahko za odločbo, ki je v prid enemu članu in v škodo drugemu čanu družine.

S to spremembo zakona je država nekako olajšala vročitev, ter prenos odgovornosti vročitve na družinske člane ali celo sosede, ki so ponavadi pripravljeni pomagat, pa podpisat, ne da bi prebrali kakšno izjavo podpisujejo. V bistvu v tem primeru verjetno poštar malce zavaja, ker vse skupaj zreducira na podpis, in ne poudarja dejstva, da mora prevzemnik dejansko biti pooblaščen.

Pa kaj sedaj cepidlačim z temi dolgočasnimi pravnimi predpisi. No, Vaskršiča je to stalo hiše. Ok. V njegovem primeru je še marsikaj drugega, ampak v končni fazi se dejansko zreducira na to, kdaj in kaj mu je bilo vročeno in ali je to bilo narejeno na ustrezen način. Poznam pa še en drug primer. Kjer pa dejansko zaradi napačne vročitve bo človek lahko ostal brez otroka. Seveda ne dvomim, da je poštar vse to delal z najboljšimi nameni.