Za krajši skok na Hrvaško mi je kolega posodil USB modem z VIP sim kartico, da ne bom ob morju kot riba na suhem. Čeravno na škatli ne piše, da je tudi za Maca z inštalacijo ni bilo težav. Če sem prav videl zadeva s sabo nosi inštalacijo na vgrajenem USB driveu. Brez restarta sicer ni šlo, ampak ok.

Samo delovanje je bilo bolj tko, mešano. Na cesti po Istri so bili pingi podobni pppppppiiiiiiiiiinnnnnnnnnggggggooooooommmmmm v kampu pa je delovalo kar spodobno. Dokler nisem začel namesto želene spletne strani dobivat kar VIPovo stran, kjer so me obveščali o praznem stanju na računu oz. porabljeno predkupljeno količino podatkov. V bistvu sem bil nad tem prijetno presenečen. Namesto da bi enostavno prekinili dostop, so ga le omejili na svoje spletno mesto, kjer potem zveš zakaj in napolniš račun. Cool.

In tam se nahaja tudi njihov webshop, kjer prodajajo tudi “vipme bone” se pravi točno to, kar potrebujem, da si omogočim polni dostop. No, tukaj se je pa navdušenje končalo. Namreč naslednje strani webshopa gredo na drugo domeno, ki pa žal več ni bila dostopna, brez polnega dostopa. Kar pomeni, da nakupa ne moreš opraviti. GRRRRRR.

Ok, imam še Mobitel. Zaradi izkušenj na poti do Grčije, imam GPRS v tujini izključen (TUJINA GRPS NE na 1918 – pazi na velike črke). No pa sem ga vključil (TUJINA GPRS DA). In odsrfal na njihow webshop. Prvi korak izbira vrednosti bona. Drugi korak. Prijava. In ker še nisem bil registriran je sledila registracija. Ki vključuje tudi potrjevanje email naslova, ob tem da na tujce v tem koraku sploh ne računajo. No, potrejavanje email naslova je klasično, pomeni pa, da moraš še priti do svoje e-pošte, kar pomeni še več prenesenih podatkov na Mobitelov račun. Sploh ker je email narejen tako, da branje preko gmail mobile ne pokaže linka. Ok, pa tudi to smo šli mimo.

Seveda pa ob tem njihov webshop lepo pozabi kaj si praj vse že počel, in moraš spet začeti z prvim korakom. Izbira. Prijava. In smo na tretjem koraku. Plačilo. Izberem EC/MC kjer malce strašijo s SecureCode ampak potem se pokaže, da le ta za mojo kartico ni potrebna. Ta del imajo sicer narejen dokaj surovo, daleč da bi vlival kakšno posebno zaupanje, pa še certifikat je težko preveriti, ker vse skupaj skrivajo v iframeu. No, pa smo še to preživeli. In nato zadnji korak, kjer me obvestijo da plačilo NI bilo uspešno. Oh joy!

In probam še z drugo kreditno kartico, in enak uspeh. Tretje pa žal nimam. In bankomat je bil malce predaleč za bicikel brez luči, zvečer po kampu pa ni ravno vljudno ropotati z dizlom.

Ok, pri tej zadnji težavi VIPovci verjetno ne morejo nič narediti, razen da izberejo drug procesni center ali banko. Ampak pred tem, bi pa lahko malce razmislili.

Če surfam in mi zmanjka “podatkov” ali je treba biti Eistein da sklepaš, da bi uporabnik rad nadaljeval s tem početjem, se pravi mu je treba ponuditi nakup. Poleg obvestila da je “vrag odneu šalu” bi lahko zraven dali le dve formi, prva za vpis kode iz VIP bona (če sem ga kupil v trafiki ali na bankomatu) in druga z vpisom kreditne kartice (in s tem povezanih podatkov). In konec. Potem ko user uspešno kupi dostop, mu še vedno se lahko porine kaj drugega iz webshopa, ali pobere podatke za registracijo, če si jih res želimo. In kupec jih bo z veseljem dal, če je bila njegova nakupna izkušnja prijetna. Če pa je le to zaključil čist zafrustriran, bo pa zelo verjetno drugo leto raje kupil od konkurence.