Za letošnjo drugo turo nisem izbral pravega termina. Namreč na bicikel, po obilnem doma skuhanem, sicer ribje usmerjenem kosilu, je svojevrstna izkušnja. Ampak na izbiro je bil ali kavč, ali bicikel. Stara tibetanska modrost pa pravi, da ko imaš na voljo dve poti, izberi težjo. In sem šel.

Hrib je tudi tokrat ubral precej ofenzivno taktiko, tako da sem sam odgovoril z defenzivo. Čeravno sem mu s parimi napadi sporočil, da to ne bo trajalo dolgo. In ko sem tako prikolesaril do vrha, sem se odločil za taktiko presenečenja, in zavil ostro na levo, direkt v gozd in potem do Rašice. Katarakti niso šli brez sestopa, kar je za prvo letošnjo gozdno turo kar sprejemljivo. Na drugem me je sicer presenetil dolvozeči kolesar, ki sem se mu tovariško umaknil. Sicer imam pa občutek, da so vsako leto te kamni večji, da se vsako leto zemlja okoli malce posede in tako bolj štrlijo ven. Tako da je proga čedalje bolj podobna pravem gorskemu mučenju.

Letošnja letina planincev oziroma bolje rečeno sprehajalcev bo izgleda bogata. Kar dobro so namreč pognali. Opazen pa je tudi precejšen pasemski premik. Od dosedaj prevladujočega homo sapiensa se zadnja leta dogaja premik k homo nordikusu, ki je leto izgleda že v krepki večini. To pasmo spoznamo po dodatnih palicah, ki jih uporabljajo pri premikanju. Gre pa evolucija relativno počasi, in je trenutno končana predvsem na fiziološkem delu, ne pa še na mentalnem. Namreč precej homo nordikusov v bistvu ne ve kaj naj z palicami počne, in jih le prenašajo naokoli, namesto da bi palice pomagale njih prenašati naokoli.

Po gps-race.com sem pa tokrat odvozil standardno Dobensko progo 2 minuti hitreje kot zadnjič (29:28).

Iz SSKJ: katarákt -a m (ȃ) geogr. brzica, zlasti večja: nilski katarakti