Nekam se slabo počutim, pa sem malce manj na biciklu. In sem se spravil računalnik iz dnevne preseliti v delovno sobo. Ok. Kabla se mi ni dalo vleči, zato sem kupil lep USB wireless adapter, ga priključil in … poraz. Hitrosti da dol padeš. Od žalosti.

Ock. Na podstrešje, pa premetavat mašinerujo, prevezavat kable, prenašat sem in tja. Na koncu dobim 11mbit/sec. Recimo da bo. Bo Q! Ne morem gledati DVDja iz druge mašine. Preko interneta video potegne jako kilavo. SUX. Bomo kable vlekli. Kabel je vseeno kabel, se je izkazalo še enkrat.

Aja, katera je to mrežna oprema: Netgear WGT nekaj in še en WGT nekaj. Sux.

Drugi projekt, ki sem se mu v mrežnem razpoloženju zadal priti do dna, pa se nanaša na open WLAN. Že pred časom sem odprl svoj WLAN drugim. Nek se raja veseli. Ob tem pa želim imeti zaščiteno lokalno omrežje. Hm. Hm. Hm. Router sam, že omenjeni Netgear WGTxxx) mi prav velik ne pomaga. Za začetek sem moj server postavil kot VPN server, in ostale povezal gor kot kliente. Ok, z rasdial in scheduled taski, se da nekako doseči, da se poveže avtomatsko. No, nato pa ugotovim, da Win XP podpira le 1 povezavo hkrati!!! Jaz pa najmanj 3 računalnike, ki bi se povezovali na server.

Rešitev se kliče OpenVPN. Glede na to, da izhaja iz linux druščine je konfiguracija malce tekstovna. Ampak dela. Rules! Tolk mžnosti, da se ti kar samo smeji. In po pravici povedano je konfiguracija full simpl. Če lepo slediš navodilom. In laufa lepo kot servis. Krasno.

Sedaj moram samo še ugotoviti, kako naj nastavim WLAN da se zaštarta sam, in ne šele ko se user logira.

Ok, Dobeno, nič posebnega, pa še malce kosovnega materiala na kup znest, da ga odo odpeljali.

Prava avantura je pa sledila nato. Pred dnevi sem zamenjal domač računalnik. Disk iz starega z podatki preselil na drugo mašino (domač server), prejšnji njegov disk pa med kosovne odpadke. Ta podatek bo še zanimiv :-)) No, in danes je prišlo na vrsto vspostavljanje MS moneya nazaj. Družinske finance vodiva že vrsto let. Od leta 1998. Skozi par verzij MS Moneya, vmes sem eno celo kupil :-)) In po večdnevnem kopiranju iz prejšnjega diska, ki je sedaj na serverju, na aktualno domačo mašino opazim da mape z money podatki ni. Enostavno je ni. Niti na izvornem disku, niti na novi mašini, kamor sem vse skopiral. Sux!

Ok, imamo backup. Natančneje, imeli smo ga. Imel sem sistem, da se je iz mašine backup izvrševal na server. Ja seveda na tisti disk, ki je šel med kosovne odpadke. Zakaj je šel? Jah, ker backupa ne rabim, saj se je na original disku vse lepo ohranilo. Jup, backup disk dati med kosovne odpatke je zares pogumno dejanje!

In ker je sreča na strani pogumnih, se obrnem na mozy.com. To je en lep servis za backapiranje preko interneta. No, pa se povežemo. Celo username in geslo mi prime. In jeba. Ni *.mny fileta. Hm, med vso množico map, ki jih backapiram pa c:\my documents\all users\document\ ni. No, tukaj so money fileti, če želimo da jih več userjev ažurira.

Vredu. *.mny. Dejmo poiskat po diskih, morda je pa kje drugje. Ni sreče.

Atena, boginja modrosti, mi navdihne še eno idejo. Dejmo pognati getdataback. Poglejmo če kaj najde. Ok, zadeva traja blizu dveh ur. In ja, obstaja all users/documens. In notry mm.mny. Spremenjen 9.10.2006. Prečrtan. Dolžina 0. &#”%%”(#%(#”.

Vredu. Morda se pa kakšen star backup kje nahaja. Search *.zip. Ups. Na upload diru se nahaja Backup-aidan-20061009.zip. Se pravi točno na datum, ko je bil baje mm.mny na zadnje ažuriran. Ne moreš verjet. Zadnji backup ni šel na server, kjer bi končal na kosovnem odpadu. No, šel pa ni, ker sem ravno takrat moj wireless network spremenil. Tako da je sedaj dostopen vsem v Trzinu. In sem moral spremeniti razne anstavitve, in s tem očitno pokvaril backup. Neumen kmet ima najdebelejši krompir, računalničar pa backup. Več kot 50MB ga je. Ima da je notri tudi mm.mny. Tokrat so na vrsti staroslovanski bogovi. Vesna ipd… In uslišali so me. Notri je dejansko moj file. Heureka!!!!

Pa ga odprimo z programom. &%$//#%$#)(#/%) ne dela! NE DELA!!! Nekja jamra okoli kompatibilnosti. Pa atributov. Pa pravic. Jebemu. Hm. Probajmo tistega starega 2 leti, ki sem ga vmes našel. Dela. DELA! In money ponuja da si upgradea verzijo programa. No pa dej. Morda je to krivo. In res, ko si je downlodal spremembe, si jih inštaliral, je moj mm.mny lepo odprl. In notri so podatki. Vsi. Zmaga.

In ko zaprem money, mi lepo ponudi backup na c:\marko\money_xxxxx Hm. Morda je pa tam bil vedno backup file. Pogledam na dir, in res je tam. Pogledam na mozy in tudi tam je. In ga do sedaj nisem našel, ker sem vedno iskal *.mny ali mm.*. Backup fiel pa brez končnice in brez mm.

Ok. Še enkrat več smo dobili dokaz, da je računalnik zelo zelo koristno orodje za compeltely waste of time.

Precej megleno je bilo danes.

Ah, jebo jih ja. Poslano via MMS, direkt iz Rašice, s sliko. Slika se pa izgubila neznano kam :-((

Kakorkoli po poti navzgor sem dva prehitel :-)) In en mi je potem vrnil, pa omagal. Srečal sem ju spet na vrhu, ko sem šel že dol. A sem res čez poletje dobil na kondiciji? Ali morda izgubil na kilah? Dvomim. Po moje jih imam še vedno čez 95 :-((

No, pa megleno je bilo v dolini. Sicer je bil krasen jesenski dan.

To pa je zabava. najprej te lepo posedejo na stolčke za troletnike. Ok, če si normalna 55 kg težka mamica, niti ni problemov. Ampak kaj pa če si očka z blizu 100kg? No ja, stolčki zdržijo marsikaj :-))

Mamice so posebna vrsta živali. Lahko bi rekel da so skrbne. Ampak kako hudiča potem razumeti, da peljejo otroka v vrtec, kjer najdejo pa točno vse možne napake, ki se jih da najti. Da otroci jedo pašteto in hrenovke. Da jim ne umivajo zob. Da vzgojiteljice kofetkajo. Da ne pazijo dovoj ko so na igralih in se jih je zato že par polomilo. Da ne pokličejo, če si otrok akj zgodi. Da nočejo sprejeti otroka, ki je že SKORAJ zdrav. Ipd… Mislim halo! Če misliš da je vrtec v qr.u pač otroka v takšen vrtec ne boš vozil. Če si skrben starš seveda.

Sicer pa je verjetno vsakemu staršu jasno, kaj pomeni čuvati otroka kakšen dan. In ko potem pogledaš v vrtec, jih prešteješ, prešteješ vzgojiteljico, ti potem ni jasno kako preživijo. Vzgojiteljice namreč. Za otroke se ni za bati. Ampak očitno so jih dobro izučili. In znajo delati z otroki. Jim postavijo meje, pravila in se potem razumejo dobro. Zato pa imajo vzgojiteljice drug problem. Starše. Sploh mamice. Ki želijo svojim otrokom le najboljše. Ampak dobra vzgojiteljica se zaveda, da so tudi starši le malce večji otroci. In enaki prijemi kot pri otrocih pomagajo tudi pri starših. Če pa na kakšnega starša takšen prijem ne prime, potem takšen starš itak ni problematičen.

V bistvu se mi ob takšnih dogodkih potem posveti, kako pametni so v Ameriki, da imajo razne društvene domove. Kjer se potem srečujejo razne skupine. Od anonimnioh alkoholikov, pa dear John, pa bralni krožek… Zato ker tudi odrasli rabijo nekoga, da z njim delijo kar jih muči. In če tega ne dobijo doma ali v kakšnem klubu, potem pač se to dogaja na roditeljskem sestanku. sux.

Saj ni lepo primerjati otrok med sabo, ampak vseeno. Nič slabega ne mislim z primerjavo, navajam le kot zanimivost.

Pri N. smo se kar trudili s spanje. Ok, imela je krče, razumljivo, takrat smo pač bolj malo spali. Nato pa kar dolgo ni mogla zaspati brez dude. Odvadili smo jo, ko se je že zavedala sebe in okolice, in smo ji pač na enem več dnevnem izletu povedali da smo dudo pač doma pozabili. In je razumela. In zaspala brez. K. je dudo sicer imela. Ampak skorajda bolj zaradi staršev kot sebe. Mislim da še pred prvim letom je ni več potrebovala. Jo je uporabljala, če si ji jo dal, pogrešala pa je ni. In spanje? V bistvu kar sama ugotovi, da je zaspana. In da gre spat. In gre spat. In skorajda ne pomnim, da bi kdaj imeli probleme. Ok, so bila obdobja, ko je očitno imela neke traume.

N. ima kar težavo povedati kaj bi rada. Ponavadi napleta po ovinkih. Indirektno. Po sistemu, saj vidijo. Malo jim pomagam, ampak naj vidijo sami. K. je pa odločna. Lepo pove, kaj bi rada. In to večkrat. In čedalje glasneje :-)))

Obe sta pa zelo gibčni. Malce tudi na račun svoje lahkosti. Če je človek majhen in suhcen, pač enostavneje pleza po igralih. In prav zanimivo je videti, ko s svojim plezanjem izzoveta kakšnega morda starejšega otroka, da še sam kam zapleza. In ga potem starši rešujejo :-)))

K. je strahotno empatično bitjece (upam da je to pravi izraz). Že preden je bila stara dve leti, se je videlo da čuti z drugimi. Če kje kdo žalosten, ga je želela potolažiti. Ko je ugotovila da je žgečkanje cool, je žgečkala druge. Opazi čustva, in ni ravno dušnja do njih. In to preden zna govoriti.

Ima pa še drugo izjemno lastnost. Dobro voljo. 95% časa je nasmejana. In razigrana. Upam da ne zaradi tablet :-)) In dan začne veselo. Navdušeno. No ja, seveda jo se jo da tudi spraviti v slabo voljo. In trmo. ampak ne prav simpl. In potem je zaradi njene odločnosti kar hudo :-))) ampak se jo da pomiriti.

Samostojnost pa znova zelo presenetljiva za njena leta. Vse bi sama. In potem ob uspehu lepo pove da je “že velika punca”.

Sem oče dvema čudovitima hčerkama. N. in K.

Ok, nista se ravno rodili. In, če prav razmislim, se bodo šele sedaj nekako začele dogajati prave zadeve. Do sedaj smo dali že veliko skozi, ampak verjetno je vse skupaj bolj rutina. Gre pač dokaj po naravni poti. Jedo, ko so lačne. Jih previješ ko so pokakane. Pelješ na šivanje, ko si prebije bradico. Pelješ k zdravniku, po celononočnem bruhanju in driskanju. In preživljaš dneve v bolnici, ko jo vzamejo za 10 dni.

In ko se ti to dogaja pri prvem, potem nekako misliš, da si pripravljen na vse. My ass! Potem izveš za rezultate presejalnih testov, ki jih delajo novorojenčkom, in izveš, da je tvoja hčerka ena izmed 4 na leto, zaradi katerih te teste delajo. Kaorkoli, K. nima ščitnice. Po slovensko bi tej bolezni rekli kretenizem. Ampak, ker je bilo ugotovljeno dokaj kmalu, in ker sedaj dobiva vsak dan tabletko, lahko računamo na normalen razvoj. seveda bi si lahko zastavili kakšna čudna vprašanja v smislu, kako niso ugotovili motnje že pred rojstvom? In kaj bi, če bi ugotovili?

Whatever. tretjega otroka nekako ne bi. Sem resno podvomil, da sem v resnici pripravjen na vse. Na vse preizkušnje, ki sem jih lahko še deležen.

Dopoldan smo se z N. in K. odpravili v živalski vrt.
Popoldne pa Dobeno – Rašica (še je prevozno) in nato po gozdni poti dol. Krasen razgled. Vse poslikal. Bodo prišle tudi slike še gor.

7.10.2006, družinski pohod v okviu Društva prijateljev mladine in Planinskega društva. N. in jaz.