Sem oče dvema čudovitima hčerkama. N. in K.

Ok, nista se ravno rodili. In, če prav razmislim, se bodo šele sedaj nekako začele dogajati prave zadeve. Do sedaj smo dali že veliko skozi, ampak verjetno je vse skupaj bolj rutina. Gre pač dokaj po naravni poti. Jedo, ko so lačne. Jih previješ ko so pokakane. Pelješ na šivanje, ko si prebije bradico. Pelješ k zdravniku, po celononočnem bruhanju in driskanju. In preživljaš dneve v bolnici, ko jo vzamejo za 10 dni.

In ko se ti to dogaja pri prvem, potem nekako misliš, da si pripravljen na vse. My ass! Potem izveš za rezultate presejalnih testov, ki jih delajo novorojenčkom, in izveš, da je tvoja hčerka ena izmed 4 na leto, zaradi katerih te teste delajo. Kaorkoli, K. nima ščitnice. Po slovensko bi tej bolezni rekli kretenizem. Ampak, ker je bilo ugotovljeno dokaj kmalu, in ker sedaj dobiva vsak dan tabletko, lahko računamo na normalen razvoj. seveda bi si lahko zastavili kakšna čudna vprašanja v smislu, kako niso ugotovili motnje že pred rojstvom? In kaj bi, če bi ugotovili?

Whatever. tretjega otroka nekako ne bi. Sem resno podvomil, da sem v resnici pripravjen na vse. Na vse preizkušnje, ki sem jih lahko še deležen.