Naša shrambica pod stopnicami je praktična, ima pa takšne mere, da standardno pohištvo ne gre lepo not, ker je pa hkrati stena polna razne napeljave, pa tudi polic ne morem kar našraufat. In tako smo pridobili ponudbo lokalnega mizarja, ki je naračunal 200 EUR, za nekaj takšnega kot vidite na sliki.

Ko primerjaš, kaj dobiš za ta denar recimo v Ikei ali Bauhausu se mi je zdelo veliko. In ker shramba ni ravno prostor, kjer bi imel pretirano število obiskov, sem se odločil da to raje kar sam naredim.

Hop v Bauhaus, kupiš deske, daš še odžagat kar je pač treba odžagat, in sestaviš. Teoretično. I ljubav lepo zvuči.

No, v bistvo sem me je kvaliteta te ideja počasi začela skrbeti že na blagajni v Bauhausu, kjer sem samo za material dal 160 EUR. No, potem sem dokupil še par manjkajočih kosov in na koncu je materiala bilo za slabih 200 EUR. Svojega dela pa raje ne obračunam.

Skratka ekonomsko gledano sem se ustrelil v koleno, sploh, ker bi mizar verjento naredil precej bolj profesionalno. Če pa to primerjaš z standardnimi regali, ki so 3x večji in 5x močnejši na voljo po 4x nižji ceni, ti je pa čisto jasno kaj povzroči trg in ekonomija pri dostopu do dobrin.

Ne glede na “domače” očitno še vedno velja da je najcenejši standardiziran izdelek, sledi po naročilu pri profesionalcu najdražja varianta pa je lastno šraufanje.