V preteklih postih sem opisal dogajanje v Trzinu, ob katerem se lahko upravičenu sprašujemo, ali je res v interesu občanov, da z vodo upravlja javno neprofitno podjetje. V tem postu pa bom podal celostno rešitev te problematike.

Nič nimam proti, da se v ustavo zapiše pravica do vode, imam pa veliko proti temu, da se z vpisom v ustavo določi, da vodooskrbo lahko izvajajo le neprofitna javna podjetja. Da lastništvo ne pomeni, da posamezniki potem tega ne izkoriščajo v lastnem interesu je sedaj verjento jasno že vsem. Lep primer je NLB, kjer je država večinski lastnik. Zgodb o tem, kako so posamezniki izkoriščali podjetja v javni lasti pa je še mnogo, HIT, TEŠ 6, železnice,… Nenazadnje se tudi pri vodooskrbi pojavlja polno govoric kako se denar iz Prodnika preko podizvajalcev seli v zasebne žepe.

Poglejmo najprej, kaj je interes občanov. Je to res to, da so lastniki (posredni podjetja) in da le to nima dobička? Ali pa je morda v interesu občanov, da imamo varno in zanesljivo oskrbo po čim nižji ceni? Pogosto se ob tem pojavi enostavna misel, da če lahko zasebno podjetje ponudi neko storitev po X jo lahko javno podjetje ponudi še ugodneje, saj lahko od cene odšteje dobiček. Če bi bilo to res, potem bi gospodarstvo v socializmu cvetelo. Ampak očitno v takšnih javnih sistemih manjka neko gonilo po izboljšavah, optimizaciji ipd… kar omogoča produktivnost primerljivo z zasebnimi podjetji. Tako lahko nemalograt zaseban podjetja ponudijo storitve ceneje kot javna, pa še dobiček imajo pri tem.

In, če je interes občanov res varno in zanesljivo oskrbo po čim nižji ceni, potem je popolnoma jasno, kaj morajo odločevalci narediti.

Ponudnika naj izberejo na javnem razpisu, pri katerem so izločitveni kriteriji takšni, da zagotavljajo varno in zanesljivo oskrbo, nato pa se izbere ponudnika z nižjo ceno.

Seveda se ob tem poraja par strahov, in prav je da na njih odgovorimo.

1. Upravitelj omrežja ne bo poskrbel za ustrezno vzdrževanja omrežja, denar namenjen temu bo pobasal v lasten žep, občani pa bodo čez 10 let ostali z razsutim omrežjem in brez denarja za potrebno obnovo.

Popolnoma legitimen strah. Kar pomeni, da se mora pogodbeni upravljalec zavezati, da bo omrežje ustrezno vzdrževal, nadzor nad tem pa vrši lokalna skupnost, ki za to najame ustrezne strokovnjake. V kolikor upravljalec krši svoje obveznosti je to vzrok za prekinitev pogodbe (tako mora biti zapisano v pogodbi). Je pa zanimivo vprašanje, zakaj ta strah ne bi bil prisoten tudi v primeru javnega upravljalca? Kaj pa, če ima direktor le tega z podizvajalcem, ki izvaja vzdrževanje kakšen poseben dogovor, da mu pač prezre njegovo “površnost” za to pa njemu pade kaj v mošnjiček? Ali ne bi bil neodvisen nadzor v vsakem primeru smiselen?

Sploh je pa na tem področju kar nekaj neznank. Vsaj v Trzinu se za vzdrževanje v grobem porabi toliko, kot so amortizacijska sredstva. Kaj želim povedati, izgleda da se ne vzdržuje toliko kot je potrebno ampak toliko, kot je denarja. Ali bi bilo potrebno vzdrževati manj, in preostali denar nalagati za večje infrastrukturne investicije v omrežju, ali pa bi bilo potrebno vzdrževati več, in bi morli občani (ali občina) če malce doložiti, ne vemo. Skratka, obseg vzdrževanja je nekako določen z računovodsko stopnjo amortizacije. Se vam zdi to razumno?

2. Upravitelj bo posel dobil z nizko ceno, nato pa po letu ali dveh vodo podražil in koval mastne dobičke.

Pa kaj še. Pogodba mora biti sklenjena za neko obdobje (recimo 5-10 let) in v tem času je cena fiksna. Ok, lahko obstajajo določbe, da se lahko v dogovoru z lokalno skupnostjo cena spremeni, ampak v tem primeru je to dogovorno. Sicer se lahko le odstopi od pogodbe in lokalna skupnost pač poišče novega upravljalca. Morda cena potem res več ne bo tako ugodna, kar pa le pomeni, da je bila pred tem res ugodna. V primeru javnih podjetij pa pritiska na cene sploh ni.

Seveda so realne izkušnje, da se je izbralo upravitelja za 10 let, cena pa je bila fiksna le za 5 let, potem pa se je dejansko podražila. No, to ni nič drugega kot pokvarjena oziroma skorumpirana lokalna oblast. Ampak, če imaš pokvarjeno in skorimpirano oblast je še toliko bolj nevarno, če je upravitelj javno podjetje pod njihovim nadzorom, ker bodo že našli pot, kako pobrati denar občanom.

3. Upravitelj bo vodo črpal in prodal naprej, lokalni prebivalci bodo pa ostali brez.

Odvisno, kaj se zapiše v pogodbo. Ampak, če se s pogodbo vodo preda upravitelju, je to v temeljnem nasprotju z osnovno domnevo da je “voda last nas vseh”. In smo pri skorumpirani lokalni oblasti.

Imate še kakšen pomislek?

V bistvu je ideja o tem, da naj vodo upravljajo “javna in neprofitna podjetja” lahko izšla iz dveh razlogov:

1. Je nekdo zlizan z javnimi podjetji in jim želi obdržati ta monopol, ker ima verjento tudi sam kaj od tega.

2. Gre za intelektualno lenobo. Namesto, da bi razmislili kako postaviti sistem v dobro občanov, se zavarovali pred vsemi nevarnostmi, raje rečemo, da bo javno neprofitno podjetje 100% delalo pošteno, in o težavah in nevarnostih sploh ne razmišljajo.