Blaž Vodopivec (ali je morda tudi Pivoljubec) je napisal odlično kolumno za Finance, ki mi je dala misliti: Okno priložnosti za prebojno reformno vlado?

Naj najprej za uvod napišem, da bi takšna kolumna, če bi bila objavljena v kakšnem bolj rumenem mediju, bila opremljena z velikim rumenim napisom na črni podlagi BIZARNO. Jasno, vsak, ki vsaj malo pozna slovensko politiko in politikantstvo, ki so mu vsaj malo jasna razmerja med slovenskimi strankami in njih voditelji, ki spremlja izjave prvakov in drugakov strank, bo tekst z gnusom zavrnil. Z gnusom, če goji simpatije do ene od omenjenih strank, češ, ja kaj si pa mislijo o NAS. Ali z gnusom do sprevrženosti politike, ki razmišlja o takšnih povezavah, če spada med čistune, ki bi radi le mir na svetu.

Tisti kritični do katerekoli od omenjenih strank, pa bodo itak označili omenjene za kruhoborce in kar je še podobnih izrazov. In ne dvomim, da si bom takšno oznako zaslužil tudi sam, zato ker pišem komentar na sicer odlično kolumno. Ker pišem svoj pogled na situacijo.

Zakaj se mi zdi kolumna odlična, pa čeprav lahko mirno zapišem, da je realna približno toliko, kot je realno, da pride kerub z ognjenim mečem in prežene vse hudobne politike iz naše dežele nato se bosta cedila med in mleko?

Ravno zato! Ker smo zapadli v situacijo, kjer zaradi osebnih zamer in stanja na okopih izrečenih izjav, predlogov ne obravnavamo več vsebinsko ampak smo več ali manj podvrženi pikčasto-progasti štoriji, o kateri je Črt pisal pred, sedaj že, mnogimi leti. Ne upamo si pogledati “out of the box”. Še več, kakršno koli idejo zunaj miselnega okvira, v katerega smo se zaprli, z gnusom zavračamo. In ja, tudi sam sem očitno zapadel v to štorijo, kar jasno pokažejo prvi trije odstavki, kjer ocenjujem, da je napisan scenarij pač neverjeten in nemogoč. In sem zaradi tega jezen sam nase.

Brainstorming – viharjenje možganov – je metoda iskanje ideje ali rešitve. Kjer je poudarek na širini. In to širino dobiš tako, da vsak od udeležencev meče med druge udeležence, kar mu pač pade na pamet. Brez razmisleka, brez sprotnega analiziranja in ocenjevanja. Čim bolj nora ideja, toliko bolje. Ker odpira prostor drugim novim in norim ideja. Nič ni neumnega. Nič nemogočega. Gremo na luno? Zakaj pa ne. Naredimo zdravilo iz plesni. Telefon brez tipkovnice. Režimo kovino s svetlobo. Postavimo vetrnice v morje. In pod morje. In potem ideje zbereš na kup, in roko na srce, 95% jih je zares neumnih. Ampak, ker si si dovolil to otroško neumnost, ker se nisi okalupil, si pa morda dobil par res svežih idej in morda je ena izmed njih takšna, ki je še vedno nora, ampak izvedljiva in se kasneje izkaže za genialno. Zabrisana je meja med norcem in genijem.

In to smo v naši politiki izgubili. Ampak res, zakaj pa SDS, NSi, DL in AB ne bi mogli sodelovati? Ampak poiskusite pri iskanju razloga zakaj ne, izpustiti vse razloge, ki so vezani na osebne zamere in zarečeni kruh? Pa da ne bo pomote. Velik del tega stanja (ali sranja) pripisujem ravno SDSu, ki se je zaradi obsodbe njihovega prvaka odločil za taktiko ustvarjanja izrednih razmer in nepretrganega pritiska. Seveda pa se je tudi tokrat pokazalo, da vladne koalicije opozicija ne more vržt. Lahko jo le koalicija sama. In točno to se je zgodilo.

In ja, v primeru omenjene koalicije, bi nad njo visel popolnoma enak meč, kot je visel nad zadnjo pod AB. Meč “zamrznjene” osebe, ki se lahko vsak trenutek odmrzne. V tem primeru bi to bil seveda JJ in morebitna razveljavitev njegove obsodbe s strani ustavnega sodišča ali mednarodnega sodišča za človekove pravice. Ampak veste kaj, v tem primeru, pa naj vlada kar pade. Še kaj drugega kot vlada. In v tem primeru nima tudi nihče nič za zamerit JJ, čemur v primeru Zokija pač ni tako. Odločbe sodišča moramo spoštovati. Naj nam bodo povšeči ali ne. Brez tega, ni države.

In ravno ta nemoč razmišljanja o iskanju rešitev, out of the box rešitev, je tisto kar se kaže kot ključni slovenski problem. Kot tisto, kar niti z novimi volitvami ne bo odpravljeno. Volitve bodo morda ponudile z nekimi starimi rešitvami. V enem primeru z iskanjem rešitev v obračunavanju z rdečo zvezdo, v drugem pa z poveličevanjem le te. Stare metode, stare rešitve in enak rezultat. Lahko, da bomo šli še en krog socializma, še en krog nacionalnega interesa ali še en krog prihvatizacije. Ampak ni fora niti socializem, niti nacioanlni interes niti prihvatizacija. Fora je krog, v katerem se vrtimo. In ne znamo iz njega ven.

Zato me Blažev članek žalosti. Ker je s tem, da je pokazal nerealno rešitev, dejansko pokazal jedro problema. To, da smo zaprti v svoj miselni krog. In samo zato, da bi dobil dokaz o tem da nismo zaprti, bi si želel verjeti, da ta možnost ni nerealna. Pa si žal ne morem.