V včerajšnji sobotni prilogi se Jože P. Damijan sprašuje, Kam se je skrila nevidna roka? Naj si za začetek dovolim precej direktno oceno tega članka. Gre za pamflet katerega populistični namen je okrcati sistem trga, in s tem posredno napeljati bralca na idejo o potrebni močni roki države, ki lahko stanja ureja bolje kot trg sam. Slednje se avtorju seveda ne zapiše, ker se sam dobro zaveda, da bi ga kolegi predvsem iz naprednejših držav prav hitro povozili, ampak najbolj gredo v spomin ravno nezapisane in neizrečene trditve.

Tako JPD lepo pove, da smo v zadnjih 300 letih imeli na desetine gospodarskih kriz, in nas usmeri na spisek na wikipediji, ki to nedvomno potrjuje. Kar po njegovem dokazuje, da sistem prostega trga ne deluje. Ampak takšen dokaz ne zdrži presoje zdrave pameti. To lahko dokazuje le to, ob predpostavki, da v celotnem obdobju lahko govorimo o tržnem sistemu, da takšen sistem vsebuje tudi krize. Se pravi vzpone in padce. Ali je to samo po sebi slabo?

Lahko da je. Ampak s cikli ima človeštvo opravka že celotno zgodovino. Trenutne poplave v Bosni in Srbiji nas opominjajo na to, da nam narava od časa do časa pripravi krizo. Nismo je veseli. Ampak to narave ne briga. Ali pa recimo populacija zajcev in lisic. Gre za zelo nestabilen naravni sistem. Cikličen. Kjer se ravnotežje ne najde v eni točki, ki jo sveti gral postavlja JPD, in ker mu ga tržni sistem ne ponuja, ga razglasuje za slabega.

JPD se spusti tudi v fiziko. In najde en teorem, teorem fiksne točke iz topologije, in na primeru, ki ga bo večina bralcev razumela kot “pa kaj ta to nas zajebava” in “te teoretiki itak nič pametnega ne počnejo” dokaže, da tiste svoje fiksne točke, ki jo išče kot sveti gral, pač ni mogoče najti.

In za veliki finale še zapiše, da se ekonomisti, skupaj z njim, pretvarjajo, da je ekonomija fizika, in da lahko s sistemom enačb zajame kompleksnost obnašanja posameznikov v medsebojni interakciji, ter da bo rezultat takšne kompleksne interakcije vedno predvidljivo stabilno ravnotežje.

O sveta preproščina. Če komu, je fizikom kristalno jasno, da se kompleksnost sveta ne da zapisati s še tako kompleksnim modelom. Vedno se znova pojavi nek nov bozon, kreaton ali nevidna snov. Ampak ali to pomeni, da je celotna fizika neuporabna, ker ne moremo nikoli priti do konca? Da so Newtonove teorije popolnoma neuporabne, ker jih je Einsteinova teorija relativnosti povozila? Ne! Že Newtonove teorije so pokrile več kot 99% vsega, s čimer imamo opravka v realnem življenju. Einsteinova teorija pa še malce več. In tako se gradi teorija, ki čedalje bolj pokriva celoten sistem. Ampak, ali to, da je Einstein povozi Newtona, pomeni da pa jabolka sedaj ne padajo več pod drevo ampak na njega? Da žoga ne gre hitreje, če jo brcneš močneje? Seveda ne. Potrebno se je le zavedati, kaj posamezna teorija pokriva, in jo potem upoštevati na tistem področju.

Drugi del si je pa JPD enostavno zmislil. Tudi, če s sistemom enačb zaobjamemo kompleksnos delovanja posameznikov, to nikakor ne pomeni, da bo rezultat stabilno ravnotežje. Svet je ves čas v gibanju. Zemlja kroži okoli Sonca, Luna okoli zemlje. Morje ima plimo in oseko. Zajci in lisice so med seboj povezani, ampak ne stabilno, temveč nihajoče. In gledano dovolj od daleč, tudi nihanje izgleda stabilno. Tako da res ne vem, od kje JPDju ideja, da išče sveti gral statičnega ravnotežja, v stalno nestabilnem sistemu.

In za veliki finale, to ugotovi tudi sam ko zapiše: Gospodarstvo je namreč inherentno nestabilno. Pa koga ta človek zajebava? Zaveda se, da je sistem nestabilen, in nato išče krivca in ga najde za to, ker ga ne uspe stabilizirati. Ne uspe stabilizirati nečesa, kar je po njegovo itak nestabilo že v osnovi.

Pa se vrnimo na začetek. 300 let, 100 gospodarskih ciklov (ali kriz). Kar pomeni 99 kriz, ki so se zaključile. Tako kot voda na koncu odteče, drevesa poškodovana v žledu se zarastejo, sonce znova posije. Ali ravno to ne pomeni, da gre za sistem, ki deluje? Za razliko od recimo poiskusov socializma, ki je imel takšne rezultate, da je popolnoma jasno, da se ga niti popravljati ne splača.

Pisec seveda ne ponudi rešitve. Ker toliko pa je pameten, da ve, da obljubljati nemogoče ni ravnio pametno. Ker potem se ti zgodi kot francoskemu socialistu Hollandu, v katerega je upe polagala tudi slovenska socialistična levica. Da sedaj se bo pa pokazalo, da varčevanje ne deluje, da je treba … ne vem točno kaj. In kaj je storil Holland v Franciji? Poglejte malce njegove ukrepe, evo izvleček iz Dela.

Tržni sistem ni brez napak, zato je regulativa potrebna. Na nekaterih področjih močnejša, na drugih šibkejša. Potrebno je onemogočati nastajanje monopolov, da se ohranja bistvo trga, konkuriranje subjektov. Potrebno je zagotavljanje spoštovanja postavljenih pravil. Predvsem pa je potrebno skrbeti za to, da je sistem takšen, da ne povzroča efekta domin. Če povem na primeru bank. Če si katerekoli od bank ne upamo poslati v stečaj, potem nadzornik svojega dela ni opravil. Trenutno smo se znašli v stanju, ko si to ne upamo. Zato plačujemo vsi. Pa ne zato, ker sistem ne bi bil reguliran, ampak zato, ker odgovorni niso opravili svojega dela. In sedaj iščejo izgovore.

Pisanja JPD ja si enostavno ne da razložiti drugače, kot da na vsak način hoče skočiti na vlak trenutnega negodovanja nad tržnim sistemom, kapitalizmom, trenutni vladi in življenju na sploh. Kar je logičen rezultat krize, ki je premnogotere dejansko osebno prizadela. JPD se očitno ponuja vsaj za novega ministra, čeprav se vse skupaj bere predvsem kot vlaganje kandidature za novega (tehničnega) predsednika vlade.

PS: Valjda sem živčen, če se mi JPD spravi zlorabljati fizike. Zato! In zato!