Turške demonstracije

V Turčiji so se zaradi načrta, da se park predela v šoping center začeli protesti. In začetni protesti so se kaj hitro spremenili in že kmalu so začele hoditi novice, da sploh ne gre več za park. gre za več. Ljudje se družijo, pogovarjajo, ustvarjalo. Ustvsarjajo se novi prostori, ne le v smislu lokacije oziroma predvsem ne v smislu lokacije. Študenti in delavci, brezposelni in prekerni, huligani in navijači, Glatasaraja, Fenerbahčeja in Bešiktaša, umetniki in kritiki, bogati in revni, verni in ateisti, homoseksualci, transvestiti in ostali vsi združeni v svoji različnosti. Protest so skratka prevzeli vsi. Še en protest, ki smo jih vajeni iz naše bližine.

Satan ... v parku? Ne govorijo samo zidovi amp...
Satan ... v parku? Ne govorijo samo zidovi ampak tudi tla! (Photo credit: wallstalking.org)

Seveda se je fajn družiti. Vendar brez skupne ideje zadeve postanejo same sebi namen in ko že dvanajstič vidiš kako pripadnika sovražnih nogometnih klubov skupaj praznita pir za pirom, se nam to ne zdi več nič posebnega. In park bo počasi ostal sam. In zgodovina se bo ponovila kot farsa.

Pa da ne bo pomote. Nič ni narobe z takšnim načinom. Ko voli neka izvoli. Morda bo tudi videl v vsem tem kakpen smisel, morda celo kaj trajno pozitivnega. Ampak prav učinkovito pa to ponavadi ni. Zadeva nekako spominja na Ameriški napad na Irak. Kjer so imeli stotine razlogov, pa vendarle niti enega pravega. Enostavno so v navajanju razlogov v vsem navdušenju pretiravali in na koncu nobenemu več ni bilo jasno, kaj sploh tam počnejo.

Drugi primer pa je bolj domač. So prišli poslovneži iz ene bližnjeazijske države na obisk k eni banki, članici malce večje finančne skupine. Pa so jim predstavili zgodbo in omenili, da bi jim prav prišlo 15 mio EUR. Če se pridružijo, bodo potem lahko marsikatero zgodbo skupaj naredili. Poslovno zgodbo jasno. In lej ga zlomka. Pridejo naslednji dan, s čekom za 15 mio. In ko to vidijo naši, so takoj spoznali, da denar ni problem, in so začeli naštevati kje vse bi jim prav prišlo še par deset miljončkov. Pa so jih azijci nekaj časa poslušali, potem pa dejali. Fantje, vi ste neresni. Rečete za 15 mio, mi vam jih prinesemo. Še preden to speljemo do konca, pa že sanjate o novih desetinah in desetinah. A se vam sploh sanja, kaj bi radi in kaj delate? In so šli. S 15 mio v žepu seveda.

Že res, da je pot pogosto pomembnejša od cilja. In morda je tudi res, da te tudi brezciljna pot lahko pripelje do cilja. V bistvu celo te, saj se da cilj vedno sproti postaviti. Ampak, če res žališ doseči cilj, pa naj si bo to obranitev parka ali strmoglavljenje samodržca, je fajn, da pot naravnaš proti cilju.

Je pa pri Turčiji vseeno potrebno imeti v mislih par dejstev. Ne glede na to, da je v veliki meri država ateistična, islama ni za zanemarjat. Preštejte islamske države z pravo demokracijo? Turčija ima avtoritarno zgodovino z bolj in mal svetlimi trenutki. Kakorkoli obrnemo, je Ataturk še vedno pozitivna oseba. Ne smemo pozabiti na mlado turško gibanje. In na to, da je vojska v turčiji že kdaj prevzela oblast v svoje roke in jo tudi mirno predala nazaj izvoljenim predstavnikom. Gre pa za državo, kjer je mladine ogromno. Zato nas malce bolj strogi posegi oblasti ne smejo presenetiti. Seveda tega ne odobravam, ampak je že tako, da imajo proti vzhodu malce drugačne običaje.

Vso srečo pri obrambi parka jim želim. Pred dvemi leti, ko sem prepotoval del Turčije, je dežela name naredila zelo pozitiven vtis. Lepo bi bilo, da pri tem ostane.

Enhanced by Zemanta