V prvi marčevski sobotni prilogi si je Maks Tajnikar, nekoč minister, sicer pa profesor na ekonomskem faksu privoščil oceno koalicijskega gospodarskega programa, žal pa dlje od “ker ni naše je zanič” ni prišel. Poglejmo podrobneje.

Da bi gospod profesor pomislil, da “delovna sila” potrebuje tudi nekoga, ki načrtuje, organizira, izumi, razvije …. za to gospod profesor še ni slišal. Profesorjev brez študentov ne potrebujemo, ampak ravno tako pa tudi ni študentov brez profesorjev. Nižanje obdavčitve bolje plačanih omogoča večje zaposlovanje tovrstnega kadra, kar pa odpira tudi možnosti za zaposlovanje manj plačanih. Brez razvoja novih izdelkov, ne bo novega dela za delavce. Seveda pa ta ukrep nima jasno definiranih posledic. To je klasičen ukrep, kjer se zmanjšujejo ovire, seveda pa to ne pomeni, da bo zaradi tega v Sloveniji kar naenkrat nastala nova Silicijeva dolina. Ampak brez takšnega ukrepa, smo pa lahko sigurni, da je ne bo.

Seveda ne pomeni, da se bo ta denar investiral. Ampak, če tega denarja sploh ne bo, pa 100% ne bo investicij. Tudi to, da ima človek možgane, ali celo doktorski naziv, ne pomeni, da ne bo govoril ali pisal neumnosti. Mu pa daje možnost. Kako jo kdo izkoristi, je druga debata, nekateri zelo dobro, nekateri pač ne.

Ok, očitno se ne da nič narediti. Nižanje javne porabe bo prineslo same težave, manj plačnega davka bodo tajkuni tako ali tako porabili za nove jahte, itak pa je nesprejemljivo, da imajo koristi le bolje plačani. Ampak prof. Tajnikar vseeno nakaže možne rešitve.

Logično, pomembne banke ostanejo v državni lasti, le te preko preoblikovanja kreditov postanejo še večji lastniki podjetij, vlada pa se bolj neposredno vključi v upravljanje bank s tem pa tudi v upravljanje velikega dela gospodarstva. Mater je človeška pamet kratka. Ali niso bile največje afere, ki so rezultirale v več 100 miljonskih dokapitalizacijah NLB, posledica tega, da se je politično upravljalo v bankah?

Tisti trenutek, ko banka začne delovati na drugih načelih kot finančnih, to pomeni, da v bistvu financira politične projekte. Kar tipično pomeni da ne kreditira ampak financira. In potem sledi dokapitalizacija. In namesto da bi imeli gospodarstvo, ki financira državo imamo državo, ki financira gospodarstvo. Ne celotno seveda. Kopica uspešnih podjetij financira politična podjetja. Dokler davčni primež (ki ga g. Tajnikar nikakor ne bi zmanjšal) ne zategne tako močno, da se uspešni pač naveličajo in preselijo podjetje v Italijo, Avstrijo, Madzarsko ali Kitajsko.

Pa saj je prav, da sobotna priloga ponuja prostor različnim pogledom. Pravi užitek je bilo prebrati prispevek od g. Brščiča kakšen teden prej. Ampak vseeno bi sobotna priloga morala ločiti zrnje od plev. Znanstveno konsistenten prispevek od političnega pamfleta.

pamflét -a m (ẹ̑) sestavek, s katerim se sramoti kaka oseba, stvar, dogodek, sramotilni spis: pisati politične pamflete; pamflet proti voditeljem nekaterih strank; ta roman je pamflet na zaostalost