Ko bo zmanjkalo mleka

V zadnjih dnevih je bila zelo aktualna zgodba Viator&Vektorja. Podjetje je očitno zašlo v težave in se znašlo pred stečajem. V bistvu nič posebnega. V času zadnje krize se je to zgodilo že kar nekaj podjetjem. Vendar pa me je v tem primeru vseeno malce presenetilo neprestano vpletanje bank v razplet te zgodbe. Mediji so kar naprej poročali “Banke V&V niso odobrile”, “V&V se pogaja z bankami”, “Banek pošiljajo ljudi na ceste” ipd…

Sorry. Banke niso nič krive. Banka pogleda poslovni načrt, če vidi da je trden in je verjetno, da bo tudi banka kaj imela od tega načrt odobri in podpre z denarjem, sicer pač ne. In Viator&Vektor definitivno ni majhno podjetje, ki ne bi, z dobrim poslovnim načrtom, lahko dobilo sredstev tudi v tujini, če recimo doma, zaradi političnih zadev temu ne bi bili naklonjeni. Če pa podjetje trdnega poslovnega načrta nima, pa res niso banke krive.

Sicer pa vsaka čast direktorju. Po poročanju medijev ga ni bilo strah soočati se z delavci. To pač ni ravno pogosto.

Vendar ta odnos do bank, ali bolje rečeno pričakovanja, lahko postavimo v širši okvir. Dejstvo je, da je politika v slovenskih bankah zelo prisotna. In so se v preteklosti posojila velikokrat delila na politični osnovi. Zato tudi ni presenetljivo veliko razočaranje nekaterih, kako da banke niso pomagale V&V. Če otroku 3x ko se ti je vrgel v trgovini na tla – ustrežeš, se bo jasno tudi četrtič. In, če takrat enostavno mu ne moreš ustreči, res ni za pričakovati da bo otrok to razumel. Tako smo ga pač vzgojili.

Podobno zgodbo, malce manj medijsko pokrito imamo tudi v Fructalu. Tam je župan Ajdovščine, Marjan Poljšak, večkrat javno izjavil, da oni bi lahko odkupili Fructal, če bi jim ob strani stale banke v državni lasti. Le zakaj omenja banke v državni lasti in ne le banke? Ker se jasno zaveda, da je njegov poslovni načrt za Fructal lahko podprt le po politični liniji. Kot v času zlatega, pardon rdečega, socializma. Amapak ali se Poljšak zaveda, da slabe poslovne načrte, ki dobijo sredstva po politični liniji, na koncu, preko dokapitalizacije sistemsko pomembnih bank, plačujemo mi vsi. Tudi delavke z 500 EUR plače. Da imamo tudi zato 20% in ne 18% DDV. In svetovno najvišjo stopnjo obdavčenja osebnih prejemkov.

Ob tem moram še omeniti zadnji davek, ki so ga predpisali bankam. Gre za neke vrste prisilo bankam da posojajo. Na nek način gre za korak naprej. Takšna prisila je precej bolj transparentna, in se tudi ne nanaša na konkreten projekt, ampak vseeno sili banke, da odobravajo kredite tudi tam, kjer jih po čisti poslovni logiki ne bi. Skratka silijo banke v večje tveganje. Kot da ne bi nedavna zgodovina jasno kazala na to, da banke kvečjemu preveč tvegajo.

Pri oceni tveganj se banke poslužujejo tudi storitev bonitetnih agencij. In trg je nekako izbral tri, ki imajo vodilno mesto v svetu. Kot nalašč so vse iz Amerike. Marsikdo bo v tem videl zaroto ZDA proti ostalemu svetu, saj imajo njihove ocene dejansko velik vpliv. Če ena od njih recimo zniža oceno Slovenije, bo to nemudoma povzročilo dvig obrestne mere, po kateri se naša država lahko zadolžuje. In seveda je za to oceno kriva bonitetna agencija, ne pa mroda nesprejetje pokojninske zakonodaje. To, da obstaja bonitetna agencija, neodvisna od (lokalne) politike pa je za evropske politike, še posebej tiste s socialističnim pedigrejem nekaj nerazumljivega. Kar pa po drugi strani tudi potrjuje dejstvo, da med pomembnimi agencijami ni nobene evropske. Kako pa naj bo, če bi bila neprestano podvržena političnim pritiskom prilagajanja ocen. Če se jim ne bi uklonila bi jo onemogočili z zakonodajo, če pa bi se, bi jo zavrgli uporabniki.

Gregor Golobič iz Zaresa, je omenjal, da bi potrebovali takšno evropsko bonitetno agencijo. Kako tipično. Če nam mnenje revizorja ni všeč. zamenjaš revizorja. Če ti dejstva niso všeč, toliko slabše za dejstva. Naj se prilagodijo.

Vzroke sedanje krize lahko iščemo v popolnoma naravnem nihanju. Ki pa je bilo hudo potencirano predvsem zaradi invalidnosti politike, ki ni uspela zagotoviti izvajanja nadzora in spoštovanja dogovorjenih pravil. Če je podjetje zrelo za stečaj, naj gre v stečaj. Če mu ponudiš politično dudo, bo cuzalo toliko časa, da samostojno več nikoli ne bo sposobno živeti. Ko ti zmanjka mleka, pa je obsojeno na propad. In v Sloveniji mleka zmanjkuje.