Pred svetovnim prvenstvom, kjer je Slovenija že premagala Alžirijo z 1:0 in tako zabeležila prvo zmago na svetovni prvenstvih, sem nabavil HD vmesnik za T-2 IP TV. Televizijo, ki podpira Full HD sem imel že pred tem, ampak brez set top boxa, ki omogoča HD, je to pomenilo zgolj večje piksle, ne pa več le teh. Ok, razan, kadar sem gledal kaj preko računalnika.

Kakšen format dejansko dobim preko na RTV SLO HD preko  T-2 IP TV ne vem – connectslo je twitnil tole: fullHD 16:9, 1920×1080@ 25fps, 10Mbps AVC / stereo 192kbps mpg-layer2 (delay za SD-SLO2: 4s). Bom preveril ob naslednji tekmi.

Je pa slika boljša. Težko bi rekel da občutno boljša. Pa še tiste najbolj očitne “napake” na ne HD prenosu, je morda povzročil sam TV, ki mora en pixel raztegniti na par njih, pred tem pa je bil signal deležen že par drugih transformacij.

Zanimiv je tale 4 sekundni zamik. Ker ne živim v bloku, kjer pač izveš točen trenutek kdaj so bližnji in daljni sosedi videli gol Slovenije, še bolj pa recimo Srbije ali Hrvaške, se meni ne sanja, s koliko zamude sem videl gol. Tako da me tudi minutna zamuda ne bi motila (in ne, ne spremljam twiterja med tekmo). Odpira pa ta zamih par drugih vprašanj. Uro pri TV dnevniku smo namreč vedno dojemali kot nekaj točnega. Nekaj, po čemer sinhroniziramo svoje življenje. 4 sekunde, lahko v tem pogledu pomeni ogromno.

Pa ne toliko, da boš sedaj zaradi 4 sekund zamudil vlak, ampak enostavno ne veš več kaj je prav. RDS ura kaže en čas, GPS ura drugega, mobitel se sinhronizira z GSM signalom, na TVju pa kažejo nekaj čisto tretjega.

Če imaš eno uro, točno veš koliko je. Če imaš dve, ne veš več. Če ura stoji, je vsaj dvakrat na dan točna, če teče pa zelo verjento nikoli.