Neposreden povod za branje knjige Stane Kavčič – Dnevnik in spomini – 1972 – 1987 je knjiga o Bavčarju. Bavčar in Janša sta namreč tista dva, ki jima so bili zaupani zapiski Staneta Kavčiča, njegov dnevnik, ki sta jih uredila in izdala v omenjeni knjigi. Ko sem bral o tem, sem se zavedal, da kaj veliko o tistih časih v bistvu ne vem. Seveda lahko socialistično obdobje Slovenije enostavno odmislimo, češ, gre za obdobje, ki je propadlo, se pravi itak brez veze da o tej zgubi sploh razmišljamo.

Ampak to je preenostaven pogled. Dejstvo je, da jih je še vedno veliko, ki se minulih časov spominjajo z nostalgijo in entuziazmom. Ki bi se takoj vrnili nazaj. Ki so razočarani nad spremembami. Pa tukaj ne gre le za tiste, ki so socialistične čase živeli in lahko rečemo da vedo, kaj si želijo. Občutek imam, da je čedalje več tistih, predvsem mladih, ki si želijo nove revolucije, ker sedanji kapitalizem je sistem, ki je krivičen. Ki si želijo nazaj v čase, ki jih niso živeli, ki si želijo slediti ideologiji socializma in komunizma, ker kapitalizem je pot človeka v bedo in propad.

Obojim Stane Kavčič v svojem dnevniku odgovori v naprej. Tudi Stane Kavčič je bil prepričan, da ni kapitalizem zahodnoevropskih držav nič drugega, kot njihovo iskanje poti v socializem. Tako kot je Sovjetska zveza iskala svojo pot preko represivnega totalitarizma, Jugoslavija jo je iskala preko samoupravnega socializma zahodne demokracije pa preko demokracije.

Stane Kavčič je bil prepričan komunist in socialist. In ravno zato so njegovi spomini vredni veliko več, kot če bi bil enostaven kritik sistema. Bil je predsednik izvršnega sveta Slovenije, se pravi predsednik Slovenske vlade, kar jasno pomeni, da je bil “na liniji”. Pri njegovi kritiki sitema tako ni kritike zaradi nazorske različnosti, temveč predvsem kritika izvedbe “socialistične misli”.

Njegove misli o tem, kaj se zgodi, če cene na trgu ureja država in ne trg, bi si morali slovenski politiki in predvsem volilci. Da se potem podjetja pač specializirajo kako od politikov dobiti to kar želijo, ne pa delati kvalitetno in produktivno. Iz sodobnosti se ob tem spomnim na Muro, kjer so podjetje dejansko razvijali v to smer.

Aktualno je tudi njegovo opažanje pomena bank v tistem času. Banke so, v nasprotju s socialistično doktrino, čedalje bolj financirale gospodarstvo, in ne čedalje manj. Pričakovali namreč bi, da se zaradi socialistično planskega pristopa ustvarjeni viški dohodkov prelivajo nazaj v investicije direktno, brez nebodijihtreba bank. Pa vendarle so tudi takrat banke pridobivale na svoji vlogi.

Kavčič se je zavedal, da še tako močna ideologija ne more premostiti razkoraka med porabo in produktivnostjo. Če porabljaš več kot ustvarjaš, si delaš medvedjo uslugo. Kar je nenazadnje enostavno sesulo celoten socialistični sistem. Bil je zagovornik rasti produktivnosti, ki bi sledila rasti v zahodnem svetu. Le večja produktivnost namreč omogoča boljše življenje ljudi.

Še posebej pa je žalosten del, ki kaže kako so se že v začetku 70ih, vsaj nekateri, zavedali mednacionalnih trenj, ki bodo po Titovi smrti nedvoumno eskalirala. Kavčič pa ni ostal le pri opazovanju in oceni le tega. Podal je tudi pot rešitve. Le več demokracije, več svobode, lahko prepreči prihajajočo tragedijo, ki se je potem dejansko udejanila 20 let kasneje. Če bi takratna politika, še vedno na čelu z Josipom Brozom TITOm, zmogla korak v demokracijo, se bi zelo verjento naraščajoče napetosti sprožale čez daljši čas s tem pa z manjšo intenzivnostjo. Konec bi bil verjento enak, se pravi dezintegracija Jugoslavije, le žrtev bi bilo precej manj.

Tudi razmišljanje o svobodi Kavčiču ni bilo tuje. In sicer razkorak med tem, če je socializem ali komunizem najboljši sistem za človeka, zakaj je potem ta človek nezadovoljen? Zakaj se mu ne dovoli, da dejansko pove svoje mnenje? Zakaj je partija totalitarna in ne demokratična? Saj se vendarle bori za človeka. Zakaj potem ta človek tega ne spoštuje?

Odgovor išče tudi v tem, da je prva generacija komunistov, ki ji je pripadal tudi sam, šla skozi dejanski boj, tako socialni kot tudi NOB. In so tako bili idealisti. In so delali za korist družbe. Lahko bi rekli da so bili Platonovi filozofi, ki naj bi po njegovo najbolje vodili Državo. Druga generacija pa se je povzpenjala po drugi poti. Po poti ugajanja oblastnikom. Ki tudi zaradi svoje starosti ne ločijo več jasno med iskrenim prijateljem in iskrenim priliznikom. Ki zagovarjajo gesla in parole ne ker bi verjeli vanje in jih razumeli, temveč ker so všečne tistim na vrhu. Ki se ne trudijo ljudi prepričati z močjo argumentov pač pa predvsem z argumentom moči.

Priznam pa, da me je ob tem presenetilo, koliko dejansko svobode so imeli politiki kot je bil Kavčič v tistem času. V bistvu jim kljub heretičnim idejam, kot so privatizacija, delničarstvo, svobodni trg, demokracija ni grozila likvidacija. TITO jim je obljubil, da tega ne bo, in to so mu tudi verjeli. Seveda so ga na koncu odžagali, ga spravili pod stalni policijski nadzor, vendar mu niso stregli po življenju ali ga zaprli.

Kavčičevi spomini so mi odstrli malce drugačno sliko na čas samoupravnega socializma. Pokazala mi je, da so tudi takrat obstajali razumni ljudje, ki so razumeli realnost in ne le živeli v nekih ideoloških oblakih.

“Čim bolj se bomo vdajali utvaram, tem bolj je verjetno, da nas bo zdravila realnost.” je ena osrednjih misli Dnevnika Staneta Kavčiča, ki jo lahko mirno uporabimo tudi dandanes. Eno zdravljenje realnosti smo že zaključili v 90ih letih prejšnjega stoletja. Ali smo se na osnovi tega kaj naučili? Seveda lahko mirno rečemo, da tudi sedaj, s recesijo, ki smo ji priča, doživljamo zdravljenje z realnostjo. Ampak ali je zdravilo dejansko nova revolucija?

Jugoslovanska samoupravna družbena ureditev je papirnata in umetna konstrukcija neke daljne vizije socializma, ki ni dala in tudi ni mogla dati pričakovanih rezultatov, saj za to ni imela stvarne podlage, utrjene zavesti in domišljenega programa, ki so potrebni za pridobitev sredstev, znanja in ljudi. Kljub nespornim prizadevanjem se je z leti njeno težišče ustalilo na ideološkem področju, kar je omogočalo le spreminjanje njenih oblik, ne pa tudi vsebine. Kot na ostalih tudi na gospodarskem področju samoupravljaje ni dalo rezultatov. Dohodkovna ali dogovorna ekonomija je odpovedala na vsej črti, namesto rentabilnega poslovanja je spodbujala parazitstvo, neodgovornost, površnost, neznanje in uravnilovko. Samoupravno dogovarjanje ni moglo nadomestiti ekonomskih zakonov in prisile trga. Ekonomske funkcije je prevzela država. Zapostavljanje zasebne in favoriziranje družbene lastnine se je pokazalo kot usodna zmota z neizmerljivimi posledicami. – če takšno oceno zapiše prepričan socialist, potem res ne vem kaj je še potrebno dodati.

Ali smo ljudje kot družba resnično tako neumni, da moramo vsakih 20 al 30 let iti skozi novo vojno, da na koncu ugotovimo to, da je bil napredek od časov Platonove Države zgolj na tehnološkem področju. Na področju socialnih in političnih ved pa se stalno vrtimo v ciklu entuziastilnega sledenja idealom do soočenja z realnostjo. Da ima človeštvo kot tako, v bistvu manično depresijo, bipolarno motnjo, ki nas vedno znova vrača v cikel iz katerega se ne moremo izkopati.

Po knjigi sodeč je socializem imel primerne ljudi tako v Sloveniji kot tudi Srbiji, na Češkem in Poljskem, pa še marsikje, da bi lahko naredil korak naprej. Žal takratni voditelji tega koraka niso zmogli, verjetno si pa ga tudi želeli niso. Konec koncev so se oni imeli prav fajn. Kar je logično privedlo do konca, kakršnega si sicer ni zaslužil, je bil pa edina realna opcija in neizbežen. Žal je potem cena toliko višja. Ampak, ko je človeštvo v stanju evforije, nobena cena ni previsoka.

Resnično je škoda, da Stane ni doživel Slovenske tranzicije. Prav zanimivo bi bilo prebirati njegovo razmišljanje ob dogodkih, ki so se zgodili zadnjih 20 let. Skozi njegove oči. Skozi oči socalista in komunista in predvsem LIBERALCA. Skozi oči človeka, ki je razumel svobodo posameznika, ki je se je zavedal da nobena partija ne more preprečiti soncu da zjutraj vzide in zvečer zaide, da ekonomska znanost je znanost in ne idelogija.

Kavčičeva knjiga je relativno naporna. Veliko misli zapisanih zgoščeno in lucidno. V bistvu je bolj kot za branje namenjena študiju. Knjige je potrebno brati, ko so dovolj uležane. Če prebiramo spomine, stare več desetletij, in so še vedno aktualni, je to definitivno vsebina z dodano vrednostjo. Kar je v poplavi instant zmazkov, ki so tako popularni v zadnjem času, kjer je domet človekovega uma omejen na 14o znakov, prava redkost.

Če nimate časa za knjigo je pa na voljo tudi dokumentarec na to temo.