Ne vem s čim sem si zaslužil ta privilegij, da se lahko vsak dan v službo peljem po Titovi cesti. Po cesti poimenovani po velikem, mislim da 4xnarodnem heroju, maršalu, ustanovitelju neuvrščenih pa še bi lahko naštevali. Skratka JosipuVisarijonovič Džugašvili – TITO^(*).

Sem iz tistih let, ko smo najprej v šoli vsako jutro skandirali “Za domovino – s Titom naprej”. Ko se je pa nato zgodilo leto brez pusta in risank v čast žalovanju, pa smo nadaljevali “Za domovino – po Titovi poti naprej”. Pogled sedaj nazaj jasno pokaže za kakšno indoktrinacijo je šlo. Že pred šolo so nam možgane prali z likom in deli druga Tita. Vsak dan v šoli se je začel z njim, njegova slika visela v vsakem razredu. V knjižnici smo imeli kviz “Kdo ve več o Titu”. Prazniki, proslave, vrhunec pa dan mladosti, namenjen čedalje starejšemu Titu. Dan mladosti za starejšega Tita? (Preberite blog zapis od Judove Ane)

Ker sem del tega doživel, lahko razumem nostalgijo po tistih časih, ko je veliki vodja še obstajal. Takrat se je zdelo da obstaja cilj, da obstaja velika ideja za katero je vredno živeti. In ja, tisti, ki tega sam ni sposoben, dobi potem to od zunaj. Človek potrebuje vero! Vero v smiselnost svojega obstoja. In če tega ne najde znotraj sebe je vedno veliko priložnostnih mesij, da uboge duše odpeljejo v raj. Ki je ponavadi na drugem svetu. Pot do tja pa omogoča raj na zemlji velikemu mesiji. Zato izgubljenih duš, ki jih je Tito popeljal na pot smiselnosti življenja ni za obsojat, jih je pa za pomilovat.

Tito ni bil nihče drug kot tovariš, ki si je za hvale vreden boj proti okupatorju, odrezal prevelik kos pogače. Nihče, prav nihče, nima pravice zasužnjiti celotne nacije kot nagrado za to, da jo je rešil pred drugim zasužnjevalcem. Nihče! Zasužnjiti – se zdi morda kruta beseda. Prekruta za lepi socializem, ki smo ga živeli. Kjer se je občasno celo dalo dobiti banane pa pralni prašek. Pa celo vsak drugi dan si se lahko vozil z avtomobilom. Ampak to ni bistveno. Tu gre za materialne zadeve, kjer smo ljudje zelo prilagodljivi. Pod Titom ni bilo tisto, kar človeka dela človeka. Svobode!

S tem se marsikdo ne bo strinjal. Saj smo bili svobodni. Celo večkrat na dan so nam povedali da smo svobodni. Aja? Saj tudi zapornik lahko svobodno izbira katero od večerij bo danes izbral?

Svobode v tistem osnovnem smislu. Danes demonstriramo proti Ameriškemu bombardiranju Libije. Vsi! Aja, ti se ne strinjaš s tem, da je bilo bombardiranje neupravičeno? Toliko slabše za tebe. Takrat že več ni bil Goli otok aktualen, par let prej pa si ga s takšno izjavo tvegal.

In dandanes to častim vsakodnevno z vožnjo od Črnuškega križišča do rondoja. Potem je en del, ki ga še niso zgradili, nadaljuje se pa v bližini žal. Ena najdaljših ulic v Ljubljani. Nekoč imenovana Štajerska cesta. Ampak štajercev pač v Ljubljani ne maramo. Raje imamo Tita.

(*) Morda sem malce zamešal imena. V zgodovini nikoli nisem bil prav dober, in se bolj kot imen spominjam posledic. Te so bile pa podobne.