Stavkati ali upravljati Gorenje?
Ob nedavnih dogodkih v Gorenju, so se pojavile tudi ideje o osvoboditvi delavcev, o zasedbi Gorenja. Da je pa to itak dolgo pričakovani prehod v nek novi svet novih razmerij sploh ne omenjam. Ampak revolucija za osvoboditev od kapitala sploh ni potrebna. Lahko kapital enostavno odkupiš od lastnikov. In si sam svoj gospod. Tudi v Gorenju. Utopija ali realno mogoče?
Poigrajmo se malce s številkami. Tržna kapitalizacija Gorenja danes je 161,200,000 EUR (vir: LJSE). V Gorenju je cirka 11,410 zaposlenih (vir: Gorenje).
Tržna kapitalizacija pomeni, koliko bi moral odšteti za vse delnice Gorenja, če bi jih odkupil po tržni vrednosti na tisti dan. Tipično je to nerealno, ker, če se odločiš kupiti vse, je jasno povpraševanje (tvoje) precej večje od ponudbe in cena bo zrasla. Čemur smo priča pri večini prevzemov. Ampak, če je v podjetju stavka, če nič ne kaže da se bodo zmenili (kar delavci lahko dosežejo), pa bi bil marsikateri lastnik pripravljen prodati po zadnji borzni ceni.
Če bi se delavci torej odločili za nakup Gorenja, za lastništvo kapitala, ki jih baje izkorišča, bi lahko računali na ugodnejšo ceno. V tem primeru, bi jim verjento država, ki je preko KADa 25% lastnik Gorenja (vir: Gorenje) stala ob strani, se pravi KADovega deleža ne bi bilo potrebno odkupiti. Ostane torej po zadnji borzni ceni še cirka 120 mio EUR. Še par miljonov manj, če lastnik ostane tudi družba, preko katere so lastniki nekateri vodilni iz Gorenja (seveda pa bi jih lahko delavci tudi izplačali :-)).
120 mio ob 11.410 zaposlenih pomeni 10.500 EUR na zaposlenega. Manjši avto torej. Oziroma pri 1% obrestni marži na EURIBOR pride to 97.80 EUR na mesec, 10 let. Če privzamemo, da bi imeli še naprej takšne dividente kot lani, in bi jih namenili za poplačilo kredita, bi to pomenilo, da se mora zaposleni mesečno za kritje kredita nameniti le še 63 EUR mesečno. Dosegljivo?
Seveda je ta znesek lahko nižji, če ni potrebno za cel nakup financirati s kreditom, če bi bil kredit na daljšo dobo ali če bi bila izplačila dividend višja. Sploh zadnje se bi lahko realiziralo, če bi pod upravo delavcev, visoke plače malce zbili.
Koliko je takšna zgodba verjetna, ne bi ocenjeval. Blizu nule seveda. Bi pa vsekakor bilo zanimivo videti, kako bi se gibale plače v takšnem delavskem podjetju. Kakšno bi bilo razmerje plač med managerji in delavci. Kako bi izgledale stavke ob morebitnih napakah? Ali bi takšno podjetje prosperiralo ali pa bi končalo bolj slovensko – se pravi kot kopica skreganih.
Ali bi podprli takšno idejo in še sami kupili par delnic v pomoč delavcem pri njihovi osvoboditvi od kapitala?
PS: Naj ob tem dodam, da podpiram delavce v njihovih prizadevanjih, da si izborijo to,kar menijo da jim pripada. Delojemalec in delodajalec svobodno vstopata v razmerje. Dogovor je včasih bolj miren, včasih bolj glasen. V Gorenju po mojem mnenju še niso šli čez rob.
Zanimiv izračun! Zanimiva igra številk, a kot sam praviš to ni realno pričakovati.
Ne verjamem pa, da bi Gorenje čez nekaj časa sploh še kaj proizvajalo, ker bi si preveč delili …
Dejstvo je, da je problem kapitalizma v lastništvu nad novo ustvarjeno vrednostjo in lastništvu nad sredstvi delovanja. Dejansko gre v kapitalizmu za ločitev delovanja nad narejenim. Narejeno je blago z vrednostjo, ki si jo prilasti lastnik sredstev delovanja, tisti, ki pa je proizvedel narejeno, pa prejme za svoje delo mezdo in nima več nikakršnega vpliva nad tem, kaj se dogaja z novo(presežno) vrednostjo. Skratka presežna vrednost v obliki profita pripada lastniku sredstev delovanja,delavec pa lahko svoje delo(delovno silo) svobodno prodaja na trgu. Ta “svobodna” prodaja pa je običajno edina realna opcija, ki preostaja delavcu ali delojemalcu, v nasprotnem primeru pa se seveda lahko odloči za svobodo stradanja,kriminala ali samomora. Delavčevo delovanje in njegovi resursi so namreč v kapitalizmu spremenjeni v kapitalistično kategorijo prodaje delovne sile kot običajnega blaga na “svobodnem ” trgu delovne sile. Tisti, ki nekaj ustvarja, deluje je razosebljen, objektiviziran na reč,stvar in v kapitalisitčnem svetu deluje samo antagonizem med delujočim, narejenim, med močjo-za in nadmočjo,oblastjo, ki pa je skoncentrirana v kapitalu,denarju,vrednosti,kar pa posedujejo kapitalisti. Dejstvo je, da absolutna demokracija,kar lahko imenujemo tudi komunizem, ta antagonizem uspešno odpravlja,vendar v konstantnem procesu razvoja družbenih odnosov, ne pa v obliki nekega doseženega stanja. Gre za pravični družbeni sistem- Pravičnost tako med subjekti,tvorci, kot pravičnost do drugega in tretjegA, TOREJ DO OKOLJA, PLANETA ,TOREJ DRUŽBENEGA PROSTORA BI MORALA BITI PRVA PRIORITETA ŽIVLJENJA NA ZEMLJI. Vsaka družbena opcija, ki tewmelji na izkoriščanju pa dolgoročno vodi v totalno destrukcijo in katastrofe in končno do totalnega uničenja, kateremu se človeštvo hitro bliža. Kapitalizem je družbeni red, ki se je otresel geografskih spon fevdalizma in je prešel v globalizacijo, dejansko pa je prežet z velikansko stopnjo mobilnosti osnove-kapitala, ki povzroča velikankse krize, ki so znak antagonizma kapitalizma;namreč gre za izredno neuglašenost proizvodnje s potrebami, ki jo lAHKO MRTVA stvar-kapital tudi po svoje, plansko kroji. Vedno takrat, ko želi povečati hitrost bega od dela (od nepodrejenih delavcev, s prevelikimi zahtevami), pa ga nevidna vrvica povezave z delom potegne nazaj. Namreč brez dela ni kapitala, lahko pa je svet s kapitalom, ki je v rokah tistih, ki ga proizvajajo, brez posameznih lastnikov-kapitalistov, katerih pohlep, ki je motor in tudi posledica družbenega sistema-kapitalizma, bo pripeljal ponovno do svetovne katastrofe.Je samo še vprašanje časa. Edina rešitev je torej absolutna demokracija.
STANY – kako bi pa komentiral delitev dodatne vrednosti na tem primeru čevljarjev: http://imedi.si/blog/jeanmark/2008/10/04/pravicna-delitev-dodane-vrednosti/#comments