Ob kakšnem pivčku preveč, in ustrezno razgretem ozračju, smo se zadnjič v pivskem krogu spomnili Marksa in Kardelja (izdelek je vreden toliko, kolikor je vanj vloženega človekovega dela) in malce razpravljali o tem, ali je delitev dodane vrednosti pravična ali ne. Seveda je ta debata prišla na vrsto po tem, ko smo rešili že večino svetovnih problemov, pa še par domačih za povrh.

Gre za dokaj uveljavljeno, lahko rečemo kar socialistično, tezo, da se rezultati dela predvsem delavcev, napačno delijo. Da od dodane vrednosti, ki jo delavec ustvari in se realizira s prodajo, nekateri dobijo odločno preveč. Seveda se ob tem misli predvsem na imetnike kapitala. Pomalem pa tudi na vodstva podjetij. Resda je pa med tema dvema kategorijama, vsaj pri nas, meja precej zabrisana. Tako da, če že udrihamo, dejmo udrihat kar po vseh.

To debato bi sicer lahko tuka že kar prekinil, predvsem zaradi besedice “pravično”. Namreč “pravično” ponavadi pomeni “tako kot je meni prav“. Torej gre za popolnoma subjektivno zadevo, podobno kot recimo debatiranje o tem ali ti bolj sede laško ali union pivo. O tem lahko razpravljaš na stotine let, pa do konca ne boš prišel. Ker enim pač sede bolj eno, drugim pa drugo. In prav je tako.

Ampak poglejmo si to pravičnost delitve dodane vrednosti, skozi praktičen primer. Recimo da imamo enega šuštarja. Ne Šuštarja, ker on je bil b bistvu na strani delitve ne na strani ustvarjanja, ampak šuštarja – čevljarja. On nabavi usnje in dreto, pa zašije čevlje. In pokasira 100% ustvarjene dodane vrednosti od recimo 15 parov čevljev mesečno. Pravično? Pravično!

Sedaj pa pride njegov kolega, pošteno in pravično je, da omenimo da je malce predebel in rad kadi cigare (tipičen kapitalist pač), ki se je odločil, da on pa več ne bo sadil krompirja, ker je to preveč dela, in je zemljo prodal, z izkupičkom pa kupil čevjarski šivalni stroj. Ki mu sicer nič ne nuca, ker pač ni čevljar. Se pa odpravi k našem šuštarju in mu ponudi stroj v uporabo, da pa bosta dodano vrednost delila pola-pola. In res. Čevljar sedaj zaradi pomoči stroja, ustvari 30 parov mesečno, z enako ali celo manjšo količino vloženega dela in truda. In dobi 50% tako ustvarjene vrednosti. Kar pomeni v bistvu enako kot prej, za praktično enako oz. manj dela in truda. Pravično?

Naš podjetni lenuh, še malce bolj se je poredil in še boljše cigare sedaj kadi, sklene dogovore še z parimi čevljarji, odreši jih nabavnih in prodajnih funkcij, vidi kdo je primernejši za sandale in kdo za gojzerje, zrihta jim luči in ogrevanje, malico in prevoz na delo. In vse to rezultira v tem, da naš šuštar sedaj naredi 60 parov mesečno. Z manj dela in truda kot prej. In za to dobi četrtino tki. dodane vrednosti. 75% pa pokasira naš lenuh, ki sicer iz tega plača še elektriko in kuharco, ampak ostane mu pa precej več kot čevljarju. Ali je to pravično?

PS: Moram nujno še dopisati, kaj sam menim o tem. Ja, JE PRAVIČNO!