Toliko so izračunale Moje finance, da nas stane zdravstveno zavarovanje v 40 letih, če imamo povprečno plačo 864,43 EUR neto.
Se pravi z malce boljšo inženirsko plačo, pride ta znesek blizu pol miljona evrov, sploh če prištejemo še ddatne zdravstvene stroške, ki smo jim dandanes čedalje bolj izpostavljeni.
Dragi moji, ne me farbat s socialo. Sploh ob 20-30% povišanjih dravnisških plač v javnem sektorju.
http://edition.cnn.com/2008/CRIME/04/15/sect.mothers/index.html?iref=newssearch
V ZDA, TX, imajo afero. Neka precej velika skupina ljudi, verjento verska sekta, je na svojem precej velikem posestvu živela sama zase. Zaradi verjentne zlorabe mladoletnikov, poligamije ipd… se je vmešala oblast, odpeljala več 100 otrok v državno skrbništvo, skratka naredila red.
Pa vendare, mi posnetkih teh mater, čeravno izgledajo kot da so ene 100 let zadaj, nekako ne potrjujejo, da je država ravnala prav.
Konec koncev, ali ne večina ljudi jamra ins toka, kako je bilo nekoč lepo? Ko pa se nekdo dejansko želi preseliti v času nazaj, pa naleti na kup problemov.
Ali ne bi bilo dovolj, če bi jim sredi ranča postavili začasno policijsko postajo, in dali jasno vedeti, da lahko pri njih poišče zaščito kdorkoli želi. Ali da jih recimo 1x letno popišejo, in lahko takrat, vsakdo, ki bi mu ne bilo več do bivanja odide z uradniki.
Da imajo pokrajine kakšen smisel, da niso le podaljšana roka države, ki izvaja državno politiko, potrebuje ustrezne finančne vzvode in vire.
Poglejmo si najprej neprimerno pristojnost pokrajin. Baje naj bi pokraine prevzele srednje šolstvo. Če bo to narejeno kolikor toliko resno, potem bo vsaka regija posebej lahko imela tako lasten vpisni postopek (sedaj je enoten za celo Slovenijo), kot tudi lasten šolski koledar.
Če bo imela vsaka pokrajina svoj vpisni postopek, bo nek konkreten učenec, ki želi postati Dijak, se moral obrniti na več vpisnih mest, če si bo želel zagotoviti vpis. Žal namreč nimamo stanja, da bi se lahko vsakdo vpisal na svojo prvo izbiro. In če je njegova druga izbira v drugi regiji, bo pač vpisni postopek izvedel 2x. In se prijavil v dveh regijah. In morda bil na obeh sprejet. In v prvem krogu zasedel dve mesti, kar pomeni, da bo nekdo po prvem krogu po nepotrebnem izpadel. Saj se bo lahko vpisal v drugem krogu, ampak verjetno si ne predstavljate, koliko travm prinese izpad v prvem krogu.
Pa to je le eden od problemov, ki jih prinese prenos pristojnosti brez nekega pravega razmisleka, samo z namenom, da se nekaj pač da tudi pokrajinam.
Dovolj šinfanja.
Glede na Slovenske danosti in stanje bi za regionalizacijo še največ lahko dosegli na področju turizma in stanovanjske politike. Popolnoma jasna je tudi rešitev.
Država naj obdavčitev turističnih storitev, med katere spada tudi gostinjstvo, v celoti prenese na raven pokrajin. Kar pomeni da jim v celoti prepusti politiko (obdavčenje od prometa, pavšalno obdavčenje, …), višino obdavčitve in tudi na ta način zbrana sredstva. Samo zbiranje lahko še vedno izvaja DURS. DURS mora tako in tako biti le servis.
Potem pa se Pomurje lahko odloči, da recimo ne bo imela sploh davka na gostinjske storitve, zato pa toliko večjo turistično takso, Ljubljana pa recimo navije davek na nedeljske kavice v neslutene višine tam nekje okoli obdavčitve cigaret.
Drugo področje, kjer se lahko naredi enako, pa je gradnja. Se pravi prepustimo davke na gradbenem področju pokrajinam. Ne le to, omogočimo jim tudi, da pobirajo davek na nepremičnine. Če to pač želijo.
Pri nepremičninah sicer obstaja problem, da veliko nepremičnin že stoji. In če sedaj recimo Radovljica sprejme 10% davek na nepremičnine, bo vsem svojim prebivalcem zbila vrednost premoženja za par 10%. Zato je ob tem nujno sprejeti omejitve, recimo da mora pokrajina za obstoječe stavbe vsak davek napovedati vsaj 4 leta v naprej (ravno en mandat), hkrati pa lahko obdavčevanje obstoječih nepremičnin raste le 0,2% letno. Pri novih nepremičninah pa te omejitve ni.
Baje bomo imeli junija referendum o geografiji pokrajin. Očitno vlade predsedovanje EU ne zaposluje toliko, da ne bi zmogla izvedbo še enih volitev pred volitvami. Drugače skorajda ni mogoče razumeti tega datuma. Vlada želi imeti dvojno predvolilno kampanijo.
Glede na to, da že sedaj napovedujejo, da bo dejanska ustnaovitev in vse ostalo bilo v domeni naslednjega državnega zbora, bi bila tudi izvedba referenduma skupaj z volitvami v državni zbor precej primernejša in cenejša. Ampak saj vladi ni potrebno gledati na ceno. Tako in tako imamo baje proračunski primankljaj.
Seveda ga imamo, nahranjenega z inflacijo osnovnih življenskih dobrin. 20% dražji kruh, pomeni točno 20% več pobranega DDVja od kruha. In to ne glede na takšno ali drugačno dohodninsko olajšavo.
Seveda pa vlada ni zbrala poguma, da bi na referendum uvrstila vprašanje, ki je precej pomembnejše od geografske razdelitve pokrajin. Namreč, kaj za vraga naj počnemo z njimi. Kakšne bodo pristojnosti in katere finančne vire in vzvode bodo dobile za lastno delovanje in vodenje politik.
Kakor trenutno kaže, bodo pokrajine v bistvu odlagališče kadrov, ki se jih je potrebno bodisi znebiti na enem od nivojev, bodisi nagraditi (pa ne preveč).
Vsekakor je vsak referendum hvale vreden. Ker to je pač najvišja oblika demokracije. In tudi, ko se na referendum postavljajo neumna vprašanja, je od tega korist. Politiki namreč pokažejo svoje barve in svojo (ne)modrost.
Pa bi lahko s pokrajinami resnično naredili korak naprej v Sloveniji. Žal pa bo tudi ta referendum, še ena izgubljena priložnost. Več o tem pa v naslednjem prispevku. Ki bo precej bolj konstruktiven.
