Vladimir Bartol : Alamut

Knjiga sploh ni mlada, prvič je izšla še pred drugo svetovno vojno, je pa postala bolj znana in moderna, celo popularna, po 9/11 leta 2001. Knjiga se namreč dotika islama, njegove moči in zlorabe za potrebe terorizma. Jup, zelo daljnoviden je bil Vladimir.

Sam sem knjigo prebral še precej pred 2001. Priporočil nam jo je namreč šolski psiholog še v srednji šoli. In mi je bila zelo všeč. Pisana je dokaj tekoče, enostavno. Hkrati pa drži bralca v napetosti in pričakovanju. Opisuje v bistvu življenske zgodbe glavnih junakov, in tako sledi smernicam pisanja zanimivih vsebin. Ni namreč zgodba, če se je nekomu nekje naredila luknja v strehi. Zgodba je, če je Alanu Kresalu iz Spodnje Šljive med branjem MAGa padel strešnik na glavo in pri tem Alanovi glavi ni bilo nič, pač pa mu je kos sedaj že razbite opeke padel na noht na palcu na nogi, ki je čisto počrnel.

In morda knjiga naredi islamu malce krivice. Knjiga v bistvu kaže na moč vere skozi islam, ampak popolnoma isto bi lahko prikazali za vsako vero, tudi vero v firerja, kot se je pokazalo kmalu po izidu knjige.

Glavna ideja je, potegniti mlade, še ne uke fante, v kontrolirano okolje, kjer spoznajo le delček sveta, nato pa jih, podkrepljeno z ustrezno predpripravo, spustiti v izdelan raj, kjer nevajeni užijejo sladkosti življenja, in jim s tem dokazati, da imaš, kot njihov ideološki vodja, možnost odločati kdo gre v raj in kdo ne. In če se naužijo te sladkosti, potem naslednjič komaj čakajo, da pridejo v raj. Zadeva vključuje droge, sex ipd…

In kaj je lepšega, kot bojevnik, ki si želi v raj. Ki na ukaz z nasmeškom skoči iz obzidja, in se ubije, s tem pa jasno pokaže nasprotnikovi vojski s kakšnimi manijaki imajo opravka. Bojevnik, ki gre v boj brez strahu. Bojevnik, ki mirno odjezdi v nasprotnikov tabor in zastrupi poveljnika, ker mu je čisto vseeno ali ga ujamejo in ubijejo ali ne. On bo namreč prišel v raj.

Bartol dobro razdela tako proces sprejemanja ideje raja, kot tudi proces spoznavanja resnice. In pokaže tako moč vere, kot tudi moč poameznika, ki se ne meni za človeške žrtve.

Na blog bom upam da spravil večino prebranih knjig, ki sem jih prebral. Upam pa, da mi bo uspelo prebrati še kakšno. Zadnje čase namreč kar malce štrajkam.