No, na poti domov se je izkazalo, da je to, kar sem slišal, bila v bistvu napoved Studia ob 17ih. Kar pomeni, da se je ta “komercialni ameriški” pojavila še večkrat čez cel dan.

Studio ob 17ih sem ujel le tko par minut, dovolj da sem slišal kako se eni počutijo napadeni, ki to sploh niso, in kako se eni delajo pametne. Ampak to ni važno.

Namenil sem se pisati o dvojnosti, ki jih pozna filmska umetnost, pojavlja se pa praktično na vseh področjih umetnosti. Tako glasbi, literaturi, arhitekturi, …. Gre pa za dva pomena recimo filma.

Film lahko zapolnjuje človekovo potrebo po lepem, po umetnosti, ali pa po zabavi. Gre za dva v bistvu čisto neprimerljiva vidika. Gre za enako razliko kot je razlika med užitkom in med srečo.

Seveda pa je lahko komercialen film usmerjen tako v umetnost, kot v zabavo. Čeravno se moramo pri tem zavedati, da zabava zanima neprimerno več ljudi, kot umetnost. Da se užitkom predaja precej več ljudi, kot jih stremi k sreči.

Pa tudi nekomercialen film, je lahko oboje. Čeravno nas nekateri poiskušajo prepričati, da so nekomercialni filmi tudi umetniški. Verjento zato, ker drugega v njem niti ne najdejo.

In res ne vidim nobene potrebe, da ne bi pustili vsakomur svoje. Kdor želi imeti zabavo, naj ima zabavo. Kdor želi imeti umetnost, naj ima umetnost. Kdor pa želi enostavno na pir s prijatelji, naj gre. Kakršno koli reguliranje, da se recimo procent denarja od kart za zabavo, prelije v sklade za podpiranje umetnosti, se mi zdi pa zelo problematično. Ker na ta način dejansko revnejši financirajo bogatejše.

Bodimo namreč pošteni. Umetnost je bolj v domeni višje izobraženih in bolje situiranih, zabava je pa za plebs. Seveda oboje z častnimi izjemami.

In, če sedaj te bolje siturani, izkoriščajo še svoj dostp do medijev, da navijajo za subvencioniranje svojega konjička, ali ni to višek sprenevedanja?